Brata dvojčka Ondrej in Franta, stara okrog šestdeset, osrednja protagonista dokumentarca Da se ti zmeša v divjini režiserja Mira Rema, živita samotarsko življenje na češkem podeželju nacionalnega parka Šumava. Nikoli se nista premaknila z rodne grude. Živita v popolnem sozvočju z naravo, nadvse spoštujeta svoje živali (krava, bik, vsaj v začetku filma še dva petelina ter nekaj kokoši, pes Djoint) in sta tako rekoč samozadostna.
Pavze med delom zadimljata z zvitki marihuane, ki si jo pridelata sama in jo spoštujeta ter objemata nič manj kot svoje živali (na Češkem je uporaba marihuane za osebne namene legalizirana), večeri pa se stopnjujejo v alkoholnih opojih in vzhičenih norijah, recimo s smrtno nevarnim jahanjem bika ali željo po letenju, ki se konča z nerodnim poletom s kupa gnoja ali strehe hleva. Franta želi namreč še več svobode in bi rad letel. Pogosto vse skupaj preživita, mnogo pa je tudi podplutb, krvi in po streznitvi tudi kesanja – pri obeh.
Vmes pa tudi obilica bratskega zbadanja. Zgodba se nam sestavlja skozi njune dialoge, za nekaj narativnih vložkov pa poskrbita govoreča krava in bik, ki v vsej absurdnosti delujeta celo kot »glas razuma«. Jasno je, da dvojčka drug brez drugega ne moreta. A se pogovarjata tudi o smrti; čeprav rada trdita, da smrti ni in je le življenje (Franta je nedavno dejansko umrl). Za njuno nerazdružljivost so menda vedela tudi številna dekleta, ki so dvojčka nekoč še obletavala, kot se rada pohvalita; kakšna je ostala celo dlje časa, ker je mislila, da ju bo razdvojila, nato pa je čez čas razočarano odšla.
- Režiser Miro Remo se odpove kakršni koli razlagi in kontekstu. Dvojčkov ne predstavi kot socialni problem, niti si ne zada ambicije razrešiti zapleteno psihološko študijo njunih karakterjev, temveč skupaj z njima le »meditira« (režiser ju je s kamero spremljal šest let po dvakrat ali trikrat na teden). Intenzivira pa njuno željo po spremembi in hkratno ujetostjo v rutino. Ne gre za romantično zgodbo o pobegu iz civilizacije, v tem smislu nas film hitro strezni. Kajti samota ni osvoboditev, temveč prostor mirovanja, nenapredka. V tem smislu je film bližje razgradnji mita »nazaj k naravi« kot pa njegovi potrditvi.