Gre za problem samopodobe. Ko se znajdemo v položaju, ko se nikamor nič ne premakne, sami nase začnemo tako gledati. Izgubimo samozavest. Počutimo se kot luzerji – vsakemu se zdi, da je edini v takšni situaciji, edini, ki mu ne gre.
Se za takšno stanje počutimo odgovorni zaradi družbe, ki spodbuja individualizem?Najbrž je to res posledica individualizma. Da bi kam prodrli, da bi se uveljavili, da bi v nečem uspeli, se moramo truditi vsak zase. Hitro začneš misliti, da si grozen in brezzvezen, da nisi dovolj dober. Družba nas spodbuja, da se primerjamo z ostalimi, čeprav njihovih okoliščin ne poznamo.
Beseda patriotizem je zaradi nenehnih zlorab precej negativno zaznamovana, pa vendarle: vaš film je diskretno patriotski. Junakinja kljub vsemu noče oditi. Ali je v času množičnega izseljevanja mladih takšna odločitev postala nekaj idealističnega?Mislim, da res. Jaz bi seveda rada, da vsi ostanemo doma in naredimo nekaj, kar bo boljše kot to, kar imamo zdaj. Vem pa, da si marsikdo takšnega idealizma ne more privoščiti. Marsikdo noče več vztrajati, ker je tako živeti zelo naporno. Mislim, da so vsi moji filmi na neki način patriotski. Ne zato, ker bi oboževala to državo ali mislila, da je boljša od drugih, ampak zato, ker si najbolj vpet v okolje tam, kjer odrasteš in kjer živiš, kar pomeni, da lahko tam tudi največ narediš, najbolj vplivaš na ljudi okrog sebe, na svoje okolje nasploh. Zato mislim, da bi bilo mogoče fino, da ne bi odšli prav vsi.
Ne bom več luzerka pa deluje tudi feministično, in sicer zato, ker je naš filmski prostor tako nasičen z moškimi ustvarjalci in upodobitvami življenja, likov moških in žensk, kot ga doživljajo sami.Hotela sem posneti film, ki bi ga sama rada gledala, nekaj, kar je tudi po mojem mnenju manjkalo. Hotela sem govoriti o stvareh, ki jih poznam, ki sem jih doživela sama ali so jih doživeli ljudje v moji bližini. Tako sem bila lahko najbolj suverena, ni mi bilo treba lagati, si izmišljevati ali blefirati – vedela sem, o čem delam film in zakaj.
Seveda sem feministka, a pri pisanju scenarija bolj razmišljaš o ljudeh. Težava je v tem, da v veliko slovenskih filmih ženske niso ljudje, ampak nekakšna bizarna mitološka bitja. Zato lahko deluje feministično že, če o vseh likih, tudi ženskah, razmišljaš kot o ljudeh, ki imajo svoje razloge, prepričanja in seveda tudi napake.
Ste prva režiserka z vesno za najboljši film, in to ravno v letu, ko smo končno začeli govoriti o spolni (ne)enakosti v slovenskem filmskem sektorju.Priznam, da nisem vedela, da sem prva, dokler mi na zabavi po podelitvi tega ni povedala kolegica. Lepo, da nam končno ne bo več treba govoriti o teh »prvič«. Sicer pa me letošnji – rekorden, če se ne motim – nabor režiserk res veseli. Če nas je več, ne pričakujejo od vsake, da bo posnela film, ki bo povedal nekaj za ženske, ampak so to lahko samo še filmi. Lahko smo samo še režiserke, ne pa ženske režiserke. V takšnem okolju je lažje delati, ker nismo same. Jaz sem lažje vstopila v film, ker so starejše kolegice že nekaj naredile pred mano – vključno s tem, da so se že kdaj skregale s svojimi kolegi, pa se zato meni ni bilo treba.
Optimistična sem predvsem takrat, ko gledam filme mlajših kolegic. Nekateri so res dobri. Upam, da ne bodo tudi one vse po vrsti odšle v tujino. Biti filmar ali filmarka v Sloveniji ni enostavno. Ko končno narediš film, še zdaleč ne zaslužiš dovolj, da bi preživel do naslednjega. Lažje je, ko si mlad in nimaš obveznosti ali družine. Takrat še lahko marsikaj potrpiš, se marsičemu odrečeš, zato ker to hočeš delati. Režiserkam z otroki pa je še težje. Sploh pri nas, kjer so honorarji nizki, avtorske pravice pa neurejene. To pomeni, da od tega nimaš nič. Trenutno se bojujemo, da bi imeli varstvo za otroke na filmskih snemanjih. Gre za osnove, lahko pa pripomorejo k temu, da nas bo več in da bodo filme snemali različni ljudje različnih generacij. Če so v filmskem sektorju razmere težke, bo lahko v poklicu vztrajal le določen tip ljudi, marsikdo pa bo odpadel na točki, ko se mora začeti bojevati za preživetje. Z izboljšanjem razmer bi lahko ustvarjalo več različnih avtorjev, nastajalo bi torej več različnih filmov.
V zvezi s tem ste v Društvu slovenskih režiserjev pred kratkim predstavili 60 ukrepov za nacionalni program za film.Veliko je mogoče napraviti že z zelo majhnimi koraki. Zavzeli smo se na primer za to, da bi imeli odločevalci v različnih komisijah izobraževanje o nezavedni pristranskosti. Tako moškim kot ženskam lahko zelo spremeni način razmišljanja. Vključno s predlogom o varstvu, ki sem ga že omenila, so to zelo uresničljivi predlogi in bi se jih dalo izpeljati v roku enega leta. To so stvari, ki zahtevajo minimalen angažma in minimalen finančni vložek, spremenijo pa lahko veliko. Seveda smo vključili tudi ambicioznejše predloge glede kulturne politike. Morda bi kdo rekel, da niso realni, vendar se nam zdi, da se je o njih treba vsaj pogovarjati. Čez štiri leta, ko naj bi vlada končala mandat, bomo lahko pogledali, kaj od tega so izpolnili in ali se je kaj kam premaknilo.
