Trilogija Bitka za Čile, ki je nastala v 70. letih minulega stoletja, velja za mejnik v političnem dokumentarizmu. Za svoje delo je Guzman prejel več filmskih nagrad.
Bitka za Čile se osredotoča na obdobje nekdanjega čilskega predsednika Salvadora Allendeja vse do njegovega umora 11. septembra 1973. Potem ko je Augusto Pinochet z državnim udarom prevzel oblast, so Guzmana aretirali in ga izpostavili simuliranim usmrtitvam. Nato je posnel še več filmov, ki so osvetljevali novejšo zgodovino njegove države, kot so Chile, la memoria obstinada (1997), Le cas Pinochet (2001), Salvador Allende (2004) ter Biserni gumb (2013).
"Spomin ima svojo lastno težo. Države, ki prikrivajo svoje pretekle zločine, zaostajajo," je povedal leta 2010, ko so na filmskem festivalu v francoskem Cannesu prikazali njegov film Nostalgija po svetlobi (2010). Za enega od njegovih najljubših izrekov je veljal stavek, da je država brez dokumentarnega filma kot družina brez družinskega albuma.
Po odhodu iz Čila leta 1973 se je Guzman najprej zatekel na Kubo, nato v Španijo in v Francijo, pri čemer je še naprej usmerjal svoj objektiv v Čile.
Njegov zadnji dokumentarni film je bil Mi pais imaginario iz leta 2022 in se osredinja na proteste na ulicah čilske prestolnice Santiago de Chile leta 2019, na katerih so protestniki zahtevali več demokracije in socialne enakosti na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva in zaposlitvenih možnosti.
