Filme je zadnjih petnajst let snemal na skrivaj, bodisi zaprt med štiri stene svojega stanovanja bodisi kot taksist, s katerim so naključni potniki na ulicah Teherana delili svoje delčke življenja in politične razmisleke – dokler ga niso leta 2022 za sedem mesecev ponovno zaprli, kar je postavilo temelje za njegov najnovejši film Bila je samo nesreča, za katerega je maja na canskem filmskem festivalu prejel zlato palmo.
Panahi je film znova posnel brez uradnega dovoljenja, na skrivaj in z naborom naturščikov, ki so bili pripravljeni sprejeti posledice, če bi jih med delom zasačile oblasti. Prav tako središče dogajanja tudi tokrat predstavljata cesta in avto, ta vmesni prostor javnega in zasebnega, v katerega se pogosto umešča iranska kinematografija. A obravnavana tema, ki s prstom pokaže na posameznike, ki vladno zatiranje omogočajo, se tokrat zasidra v nekaj dosti bolj ostrega, neposrednega in temačnega od režiserjevega dosedanjega metarefleksivnega opusa. Gre za triler, poln moralnih dilem, jeze in obupa, uravnotežen z ravno pravšnjim ščepcem črnega humorja.
Zgodbo, ki v mnogih aspektih črpa iz lastne izkušnje zaporništva in zasliševanj z zavezanimi očmi, zaradi katerih se je v zaporu mnogokrat lahko zanašal zgolj na zvok okoli sebe, nam Panahi odstira počasi. Sprva sledimo tričlanski družini, ki se v temi noči vozi proti domu, dokler ne zbijejo potepuškega psa. »Bog nam ga je z razlogom postavil na pot,« hitro poskuša racionalizirati oče in s tem pomiriti hčerko, ki jo razburi smrt nedolžne živali. »Bog nima nič s tem,« cinično odgovori otrok, a Panahi se poigra s to ironijo, ko se družini v naslednjem trenutku pokvari avto, kar jih za kratek čas ujame v avtomehanično delavnico na obrobju Teherana. Ne za dolgo, a ravno dovolj, da njen lastnik Vahid prepozna zvok, ki ga preganja v nočnih morah: škripanje umetne noge, ki trdo podrsava ob tla, na kar impulzivno reagira in družino zasleduje, dokler ne najde priložnosti, da očeta z lopato udari po glavi in odpelje v puščavo, kjer ga namerava živega pokopati. Dokler ga med zasuvanjem obraza s peskom ne preplavi kanček dvoma. Gre res za pravega človeka – njegovega zasliševalca in mučitelja iz zapora?
Vahid zato moškega zapre v lesen zaboj svojega kombija in se začne voziti po Teheranu, iščoč druge politične zapornike, ki bi lahko potrdili, da je ugrabil pravega človeka. V avtu se tako počasi nabere cela druščina: fotografinja Shiva, ki zavrača nošenje hidžaba in v filmu najbolj neposredno naslavlja gibanje Ženske, življenje, svoboda, Golrokh in Alija, ki se v zgodbo vpleteta sredi poročnega fotografiranja, in Hamid, najbolj besen in maščevalen med njimi, ki zaokroži njihov moralni precep. Ljudi, ki jih družita predvsem skupna travma in preteklost, prevevajo boleči in nasprotujoči si impulzi besa, žalosti, negotovosti, želje po maščevanju in strahu pred lastno krvoločnostjo. Nekateri želijo pozabiti izkušnjo zapora in živeti naprej ter do svojega mučitelja, ko počasi dobivajo vpogled v njegovo osebno življenje, pokažejo določeno mero usmiljenja. Spet drugi hočejo maščevanje in kri, a kaj, ko zagovarjanje njihovih stališč hitro začne spominjati na argumente za nasilje, ki jih uporablja tudi nasprotnik.
Panahi tokrat iransko družbo kritizira domala na vsakem koraku, od mimobežnih podkupnin varnostnikov, zdravnikov in medicinskih sester do dejstva, da nihče od nekdanjih zapornikov ne pripada nobeni politični skupini. Shiva je pristala v zaporu zaradi zavračanja nošenja hidžaba, Vahid, mehanik brez kakega izrazitega političnega stališča, pa zato, ker več mesecev ni prejemal plače in se je drznil pritožiti. Panahijev film nas tako potopi v moralno močvirje dilem, ki v zatiranih prebujajo iste vzgibe krutosti in nehumanosti, kakršni so v preteklosti vodili njihove zatiralce. Nam to, da smo bili mučeni, daje pravico, da vrnemo z enako mero – ali celo svojemu mučitelju vzamemo življenje? Je sploh mogoče prekiniti ta neskončni cikel nasilja? Bila je samo nesreča ne podaja zaključenih odgovorov, temveč odpira razmisleke, ki bodo še več dni po ogledu ostali z nami.