Liffe bo tudi letos ponudil več odličnih filmov, kot jih je mogoče zajeti v kratko lestvico priporočil. Nekateri naslovi so že pritegnili precej pozornosti in se bodo verjetno znašli tudi v pogovorih o filmskih nagradah. Ob očitnih favoritih, kot so Očetnjava, Minotaver, Udarni termin, Divji konj številka devet in Vse lahko vidiš, pa se na festivalskem sporedu seveda najdejo tudi filmi, ki bi utegnili ostati spregledani. Tri filmske kritike smo zato prosili, naj izberejo svojih pet favoritov.
Matic Majcen
filmski kritik Večera
Kraljica morja (Queen at Sea)
Filmi o demenci so od Ljubezni (2012) Michaela Hanekeja postali stalnica v zahodni družbi, ki jo vse bolj tare staranje prebivalstva. Kraljica morja je eden izvirnejših celovečercev na to temo. Poleg sijajne igre Juliette Binoche, Toma Courtenayja in Anne Calder - Marshall ter izvrstne režije Lancea Hammerja se film demence loteva z vidika, kakršnega še nismo videli.
Mož, ki ga ljubim
(The Man I Love)
Rami Malek je superzvezdnik morda res postal s portretom Freddieja Mercuryja, a se je od tedaj kar nekoliko distanciral od filma, ki je precej razdelil javnost. Petinštiridesetletni igralec želi dokazati, da zna sijajno odigrati tudi glavne like v bolj avtorsko usmerjenih filmih. Mož, ki ga ljubim je še en brezhiben portret homoseksualnega protagonista in dokaz, da je Malek res prvokategorni igralec.
Papirnati tiger (Paper Tiger)
Ameriška kinematografija ima pogosto problem, da se za pozornost na največjih nagradah borijo filmi, ki imajo velik oglaševalski proračun. Film Papirnati tiger z Adamom Driverjem, Milesom Tellerjem in Scarlett Johansson je v senci takšnih filmov za zdaj prejel manj pozornosti, kot bi si jo zaslužil, saj gre za napet in sijajno napisan celovečerec o bridki realnosti ameriških sanj.
Rose
Nemška igralka Sandra Hüller ima letos kar štiri odmevna žezla v ognju za najvišje nagrade (Očetnjava, Projekt Zadnje upanje, Digger). Vendar pa je prav vloga v Rose tista, v kateri razkaže vse svoje igralsko mojstrstvo. Fascinantna zgodovinska drama, ki za nameček temelji na resničnih dogodkih.
Ženska s pokrajino
(Žena s krajolikom)
Slovenski film bo letos na Liffu spet zastopan z nekaj zelo dobrimi filmi, a vseeno opozorimo na restavratorski projekt Slovenske kinoteke. V zadnjih letih smo deležni pravega revivala filmov, pri katerih je bodisi kot režiser bodisi kot snemalec sodeloval Karpo Godina. Več redko videnih filmov prvič po več desetletjih vidimo v povsem prečiščeni podobi. Ženska s pokrajino (1976) je naslednji od njih, delo režiserja Ivice Matića, ki je kmalu po snemanju umrl pri komaj 28 letih.
Ana Jurc
filmska kritičarka MMC RTV SLO
Rose
Skoraj vsak avstrijski režiser je prej ali slej obsojen na primerjavo z Michaelom Hanekejem, a v primeru ledeno hladnega humorja, distanciranosti in izčiščenosti filma Markusa Schleinzerja je to vzporejanje čisto na mestu. Sandra Hüller v tej zgodovinski drami, postavljeni v Nemčijo 17. stoletja, privzame identiteto moškega in odpira razmislek o družbenem spolu kot performansu.
Strelec (Gatillero)
Stranske uličice Buenos Airesa se v tej kinetični srhljivki spremenijo v smrtonosni labirint. Filmski manever »enega samega posnetka« ni zgolj razkazovanje režiserjeve tehnične virtuoznosti; postopoma začne utelešati klavstrofobično stisko protagonista, ki si bo moral pot iz zagate izboriti z nasiljem. Film, ki ne ponudi utehe, ne moralizira in ne privoli v lične zaključke.
Seks in smrt v najstniškem taboru (Teenage Sex And Death
At Camp Miasma)
Jane Schoenbrun s svojim tretjim celovečercem nadaljuje temo uspešnice I Saw the TV Glow: razmislek o tem, kako lahko popkultura oblikuje našo identiteto. Seks in smrt v najstniškem taboru so kritiki po premieri v Cannesu razglasili za »kvirovski film leta«, obenem pa je tudi ljubezensko pismo slasherjem iz osemdesetih let in »čudakom«, ki smo jih videli (pre)mladi. V glavnih vlogah kvirovska ikona Gillian Anderson in njen klon Hannah Einbinder.
Sramota in denar
(Shame and Money)
Štafeto socialnega realizma Kena Loacha je v kosovski kinematografiji prevzel Visar Morina, ki ga občinstvo Liffa pozna že po psihološki srhljivki Izgnanstvo (2020). Sramota in denar je veliko manj humorna, a enako tesnobna drama o kosovski družini iz ruralnega okolja, ki je prisiljena nov začetek iskati v mestu. Njihova usoda je odraz družbe, kjer je delo poceni, človeška bitja pa potrošno blago. Kaj človeku pomaga, da svoje delo opravlja z dostojanstvom, če ne more plačati računov?
Neznanka (Kvinde Ukendt)
Še ena zgodba, ki postavi na laž idealizirane podobe skandinavske sreče in družbene pravičnosti. May El Toukhy učinkovito dregne v odprte rane, ki jih je za seboj pustila nacistična okupacija, obenem pa tudi trezno pretehta mnoge kompromise, ki so jih ženske bile (in so jih še vedno) prisiljene sprejemati v imenu preživetja.
Veronika Zakonjšek
filmska kritičarka Dnevnika
Vse, kar je narobe s tabo
Drugi celovečerec Urše Menart je na neki način logično nadaljevanje prvenca Ne bom več luzerka, v katerem režiserka ponovno raziskuje izgubljenost generacije, ki ji nestabilne družbene okoliščine nenehno izmikajo tla pod nogami. Stanovanjska kriza, razseljenost po Evropi, duševne bolezni in osamljenost so le nekatere od tem, ki tlijo pod površjem prijateljstva dveh mladih žensk, ki se povežeta iz skupnega občutka nepripadnosti. Urša Menart skozi njun kompleksni odnos, podprt z odlično igro Anuše Kodelja in Klare Kuk, ustvari študijo sodobnih odnosov v svetu, v katerem bližino pogosto prej najdemo v neznancu na spletu kot med ljudmi, ki nas obdajajo.
Do konca dneva (Do kraja dana)
Režijski prvenec Jelene Maksimović, ki jo pri nas doslej poznamo predvsem kot montažerko (med drugim slovenskih filmov Orkester in Skriti ljudje), je postavljen v ozračje množičnih protestov, ki so konec leta 2024 zajeli Srbijo. Na njih se srečata dva mlada protestnika z ideološko nasprotnih bregov: aktivistka protivladnega gibanja in fant, ki svoja prepričanja zasidra na strani oblasti. Film z nemirno, dinamično kamero zareže v politično razklanost sodobne Srbije, mladostniško uporništvo in željo po svobodi.
Kokoš (Kota)
Madžarski režiser György Pálfi nas s svojim filmom postavi v perspektivo kokoši, ki pobegne z industrijske farme in zatočišče najde na dvorišču propadajoče grške gostilne. S preobratom običajnega razmerja med opazovalcem in opazovanim režiser ustvari alegorijo sodobne družbe, v kateri se komično in absurdno prepletata s krutostjo in nasiljem, ki ju doživljamo skozi pogled bitja, nenehno izpostavljenega človeškemu izkoriščanju.
Minotaver (Minotaur)
Po devetletnem premoru se Andrej Zvjagincev vrača z na videz intimno zgodbo o uspešnem poslovnežu, ki se ob sumu ženine nezvestobe in vse večjih pritiskih oblasti znajde v vrtincu moralnih kompromisov. Zgodba o zakonski krizi, ki se deloma navezuje na film Nezvesta (1969) Clauda Chabrola, se postopoma razpre v ostro alegorijo Putinove Rusije, v kateri se logika ustrahovanja, korupcije in nasilja iz javnega življenja preslika v zasebne odnose. Zvjagincev z značilno vizualno preciznostjo in politično ostrino ustvari srhljiv portret družbe v moralnem razkroju.
Ženska s pokrajino
(Žena s krajolikom)
Brez dvoma eden boljših in po krivici spregledanih jugoslovanskih filmov je Ženska s pokrajino bosanskega režiserja Ivice Matića, ki je kmalu po snemanju, star komaj 28 let, umrl. Formalna inovativnost, humor in izjemna fotografija Karpa Godine film oblikujejo v poetično študijo človeške narave in hudomušen esej o konfliktu med umetnikom in družbo.