Kino že dolga desetletja ponuja čisto posebna, tudi nepozabna doživetja. Hkrati pa se vsaj na prvi pogled zdi, da se teh občutkov spominjamo vse bolj z nostalgijo in da jih vsaj v kinematografih doživlja vse manj ljudi. Medtem ko se je pred desetletji dogajalo, da se je pred kinematografi vila dolga vrsta ljudi in je marsikdo ostal z dolgim nosom zaradi razprodanih kart, se dandanes pogosteje zgodi, da je v dvorani le peščica gledalcev, pa še med njimi mnoge bolj kot film zanima pokovka ali telefon.
Drugačne navade
»Eden glavnih razlogov za nižjo obiskanost kina je gledanje filmov kar doma. Računalniki in druga tehnologija so dejstvo, pojavil se je Netflix, ki se vse bolj širi, tako da so se mnogi enostavno odvadili hoditi v kino. Z nekaj evri mesečne naročnine in nekaj kliki si lahko film ogledajo kadar koli, ne da bi se jim bilo treba kam voziti. Meni je sicer ljubši kino, saj je kinematografska izkušnja bistveno drugačna. Nekoč so govorili, da je film 'bigger than life (večji od življenja)', kino pa je s tistim velikim platnom, veliko večjim od gledalca, res puščal tak vtis. A v kinu, zlasti v Koloseju, se zdaj kdaj počutim kot dedek med otroki. Problem je tudi v sedanji ponudbi filmov. Bolj so namenjeni otroškemu občinstvu, prevladujejo družinski filmi in stripovski junaki, pa hollywoodska produkcija, ki se je hitro naveličaš. Starejši morda v Ljubljani raje hodijo v Kinodvor ali Komuno, kjer je nekoliko bolje izbran program, a so se mnogi tega že odvadili zaradi spremenjenih navad. Prvi udarec za obiskovalce kina v glavnem mestu je bila že pred leti ustanovitev kinematografskega središča zunaj mesta in posledično zapiranje mestnih dvoran, s čimer se je izgubilo precej urbanega občinstva srednjih let. Da ti pogrešajo kakovostnejše vsebine, vsako leto dokazuje filmski festival Liffe, ki je odlično obiskan, saj tam vidiš najboljše nove filme iz različnih držav,« ugotavlja filmski poznavalec in novinar Zdenko Vrdlovec.
Da je zanimanje za obisk kina pri nas precej upadlo, bi bilo moč sklepati tudi iz podatkov, ki jih o tem hrani Statistični urad Republike Slovenije (SURS). Še leta 2004 so v slovenskih kinodvoranah našteli čez tri milijone gledalcev (3.003.516), leta 2014 pa je njihovo število prvič padlo pod dva milijona (1.929.161). Po letu 2014 SURS sploh ni več zbiral in objavljal teh podatkov, a menda ne zaradi vse bolj duhamornih podatkov o padajoči obiskanosti kinematografov, kakršno so v zadnjih letih v večji ali manjši meri zaznavali po vsem svetu. Da bi se izognil podvajanju dela, je zbiranje teh podatkov zgolj prepustil Slovenskemu filmskemu centru (SFC), ki je to počel že dotlej.
Zasuk navzgor
A po letu 2014 se je upadanje obiska v naših kinih ne le ustavilo, ampak nekoliko presenetljivo celo zasukalo v drugo smer. Vsako leto so ugotavljali nekaj večji obisk, v lanskem letu pa je bil sploh opazen velik skok – našteli so 2.549.093 obiskovalcev, skoraj dvesto tisoč več kot leto poprej. Kaj je vzrok za ta preobrat in bolj spodbuden trend?
»V posameznih državah v celotni Evropi zaznavamo rahel trend povišanja obiska v kinematografih, predvsem v manjših evropskih državah, med njimi tudi v Sloveniji. Postopno zviševanje obiska v slovenskih kinematografih je tudi rezultat kontinuiranega izvajanja vzgoje mladih občinstev, ki jo že vrsto let spodbuja in podpira SFC, in aktivnosti Art kino mreže Slovenije, združenja kinematografov, ki gledalcem ob ameriških uspešnicah ponuja tudi kakovosten filmski program, posebne filmske dogodke za ciljna občinstva z dodatnimi vsebinami ter kakovostne filme za mlada občinstva. V letu 2018 je ta mreža v primerjavi z letom 2017 zaznala skoraj desetodstotno povečanje gledalcev, najbolj gledan film v mreži pa je bil slovenski film Gajin svet. Slovenski film je trenutno v dobri kondiciji, tudi lani je bil med najbolj gledanimi slovenski film Košarkar naj bo,« ugotavlja Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra.
Nina Ukmar, predsednica Art kino mreže Slovenije, se strinja, da imata precej zaslug za porast obiska napredek pri filmski vzgoji v šolah in drugačen izbor njihove mreže k izbiranju programa. »V naši mreži, ki združuje 24 članov in 27 dvoran, večinoma gre za javne zavode ali neodvisne ustanove, zelo poudarjamo kakovostne vsebine in zlasti evropske filme. Še vedno največjo gledanost doseže kak hollywoodski družinski film, a večino našega programa predstavlja evropska produkcija. Zavedamo se, kako pomemben je dobro izbran program. Ni dovolj, da le predvajaš film, ampak mora to biti dogodek z dodano vsebino, bodisi pogovorom z avtorjem, pogovorom po filmu in raznimi aktivnostmi, ki pritegnejo gledalce ne le zaradi filma. S tem se razni multipleksi najbrž ne ukvarjajo posebej. V Evropi se v zadnjih letih obisk kina po nekajletnem padanju v povprečju stabilizira, v Slovenji in v okviru Art mreže pa v zadnjih letih celo raste. V vseh državah sicer praviloma ugotavljajo, da mladi v kino ne zahajajo več toliko, a povsod prihaja tudi do kakšnih spodbudnih primerov. Pri nas na to vpliva predvsem kak uspešen domač mladinski film, ki ga potem hodijo množično gledat cele šole.«
Prednost digitalizacije
A obstaja še en pomemben razlog za rast obiska, ki se povečuje zlasti v manjših kinih in krajih. »Dejstvo je, da so se kina med leti 2012 in 2015 postopoma digitalizirala, tako da so bili novi filmi takoj na voljo in so bile premiere uspešnic lahko hkrati v več krajih. Prej smo dobivali 35-milimetrske filme na kolutih, ki so bili dragi, predvsem pa nerodni, zato je le par kolutov krožilo po vsej Sloveniji. Z digitalnimi projektorji se je to tehnično čisto spremenilo, filme dobivamo na posebnih diskih, kakšne bolj posebne pa celo pretočimo po strežnikih in drugih kanalih. Ta lažji dostop je torej prvi vzrok za preporod kinematografov in boljši obisk. Nove tehnologije, ki so zaradi pojava spleta, piratstva in Netflixa škodovale obisku kina, so torej prinesle tudi kaj pozitivnega, seveda pa velik problem ostaja piratstvo. Če so pri Netflixu vendarle urejene avtorske pravice, se velika škoda dela predvsem z nelegalnim pretokom filmov po spletu, saj je osveščenost glede tega tudi pri nas zelo slaba,« poudarja Ukmarjeva, ki kljub sedanjemu ugodnemu trendu opozarja na nekatere težave. »Vsa kina pri nas še vedno niso digitalizirana, sivi lisi s premalo kakovostne ponudbe sta zlasti Novo mesto in Maribor, medtem ko naj bi se končno odprl kino v Murski Soboti. Dobrodošla bi bila kakšna spodbuda države pri digitalizaciji, poleg tega bo treba razmišljati tudi o novih projektorjih, saj se sedanjim počasi izteka življenjska doba.«
Kino nazaj v mesto
Novinar in filmski poznavalec Marcel Štefančič močno povečan obisk v zadnjem letu pripisuje tudi nekoliko bolj posrečeni filmski ponudbi, ki je bila lani bolj pisana na kožo Slovencem. »Lani so prišli nekateri atipični filmi, ki so privabili naše gledalce. Filmi, kot so Bohemian Rhapsody in Zvezda je rojena, zelo ustrezajo Slovencem, a po navadi takih filmov niti ni. V svetu prevladujejo in dosegajo največje dobičke filmi o stripovskih superjunakih, ki pri nas niso tak hit. Stripovski junaki in znanstvena fantastika ne pritegnejo veliko slovenskih gledalcev, tudi razna nadaljevanja Vojne zvezd ne, čeprav so bila v svetu na prvem mestu. Od stripovskih junakov je bil v našem prostoru velik hit le prvi Superman, ki je bil leta 1978 pri nas najbolj gledan in tudi zelo reklamiran, saj je specialne učinke v filmu delal nekdo jugoslovanskega rodu, Superman pa je koga morda spominjal na Tita, ki še ves čil leti po zraku. Drugače se pri nas bolj obnesejo zemeljske in romantične zadeve. A trg romantičnih komedij se je v svetu zrušil, kar je poguba za naše kinematografe. Če v svetovni produkciji ne bi prevladovali superjunaki, bi bil obisk pri nas boljši. Poplava risank in družinskih filmov pa kinematografom vseeno pomaga malce umetno večati obisk, saj jih ne pride gledat le eden, ampak vsaj dva ali celo štirje iz družine,« razlaga Štefančič.
»Pojav spleta, Netflixa, Amazona in drugih fenomenov gotovo ni koristil kinu, a ga te spremembe niso ubile. Čeprav mnogi ne hodijo več v kino, si ne smemo delati iluzij, da so kdaj čisto vsi hodili tja, vedno je bilo to le omejeno število ljudi. Zdaj v času množičnega piratstva se ljudem sicer zdi vabljivo gledati filme brezplačno po računalniku, a sčasoma to ne bo več mogoče, saj te platforme postajajo vse močnejše in bo treba vsak stream posebej plačati, kar bo postalo zelo drago. Kino pa ostaja zgodba zase. Ogled sedanjih superspektaklov v kinu me sicer ne vleče, saj me ne ganejo dolgočasni specialni učinki, narejeni z računalniki. A kino se vseeno zna prilagajati. Najprej so gradili velike dvorane, zdaj jih manjšajo, da delujejo bolj intimno, v ZDA imajo že razprodane kine, v katerih sediš na foteljih in poleg pijače in hrane dobiš še odejo. Tudi pri nas kino ne bo izumrl,« meni Štefančič.
Ljubljanski Kolosej, prvi multikino pri nas, zaradi zaledja glavnega mesta in množice predstav sicer ostaja med najbolj obiskanimi v Sloveniji, a se je njegov delež na trgu močno zmanjšal tudi zaradi finančnih težav lastnika. Te so pred leti botrovale tudi sporu z distributerji, kar so gledalci nekaj časa občutili tudi pri okrnjenem izboru filmov. A nekateri so kinocentru, ki je obiskovalce kina leta 2001 zvabil iz mesta na obrobje in sprožil zapiranje mestnih dvoran, po svoje hvaležni.
Kino bo preživel
»Umik kinodvoran iz središča mesta je blagodejno vplival na razvoj ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Do pred 20 leti ga je obiskovalo okrog 10.000 gledalcev, po letu 2001 pa se je zgodil velik skok na čez 40.000 gledalcev in konstantno ostaja nad to številko. Tedaj so namreč zahtevnejši gledalci ostali brez vsebin in so jih našli na festivalu, ker jih niso mogli v rednem programu kinematografov,« pojasnjuje Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma in festivala Liffe.
Tudi njega ne skrbi preveč za prihodnost kina. »Za zdaj ostaja močan trend ogledovanja filmov po domačih platformah. A zato je kriva tudi sedanja ponudba filmov v kinih. Ljudje so naveličani superjunakov, ki jih producira Hollywood v zadnjih letih in pritegnejo le najstnike. Opazno je, da ljudje pogrešajo klasične pripovedne filme z zgodbo in prav zato so našli alternativo v dobrih TV-serijah, ki jih ponuja Netflix. Zdaj se ta loteva tudi produkcije filmov, a zanje potrebuje publiciteto, zato ne more brez kina. Njihov z oskarjem nagrajeni film Roma je smel biti nominiran šele, ko so na zahtevo ameriške akademije film vendarle nekaj časa predvajali tudi v kinih. Ta moč kinematografa torej ostaja, brez njih Netflixovi filmi nimajo dovolj publicitete,« pravi Popek, ki meni, da že boljši izbor filmov lahko veliko prispeva k boljšem obisku v kinu. »Obisk je v zadnjih desetletju tako zelo padal, da se je enkrat moralo ustaviti, k lanskemu velikemu skoku pa je veliko pripomoglo nekaj velikih hitov. Kakšen močan ameriški film ali kak slovenski eksces, kot je bil Hostar, lahko precej vpliva. Vedno pa sem trdil, da kino ne bo umrl. Tja ljudje radi hodijo tudi zaradi druženja in ta socialni vidik bo ostal, tudi če bo kino morda manj obiskan.«
