»Kdo tukaj pleše na techno?« se je glasilo vprašanje režiserja Metoda Pevca, ko se je v veži gradu Neuhaus v Tržiču zbrala skupina statistov. Bilo je pozno popoldne v zadnjem tednu starega leta in filmska ekipa je pripravljala teren za predzadnji snemalni dan, v katerem je bilo treba posneti novoletno zabavo. Upali so na sneg, a ker ta, čeprav je v Ljubljani že snežilo, na Gorenjskem ni zapadel, je bil čas, da prižgejo naprave za umetni sneg. Grad je bil okrašen v slogu zabav na Metelkovi, pred njim je bila postavljena stojnica s kuhanim vinom, v notranjosti pa sta se med ponovitvami snemanja kadrov grela glavna igralca filma: Janez Škof, ki igra naslovnega Frenka, in Katarina Čas v vlogi Ines.
»Sorodnik« dokumentarca Dom
Metod Pevec se je pisanja scenarija za filma Jaz sem Frenk lotil v obdobju, ko je živel v kletnem stanovanju samskega doma, v katerem je nastal njegov dokumentarni film Dom. »Kot da bi mi potrkal na vrata, se je pojavil lik Frenka, ki je kombinacija mojega proletarskega izvora in filozofske fakultete. Frenk je lumpenproletarski filozof in gostilniški apostol, ki sem jih v svojem življenju spoznal veliko. Pravzaprav sem bil tudi sam na meji tega, da to postanem.«
Film o dveh bratih je postavljen v Tržič, ki ni zgolj snemalna lokacija, temveč skorajda eden od likov v filmu. Najprej so se ustvarjalci zaljubili v zapuščeno tovarno Peko, kjer bi sprva morali posneti le en prizor, a je režiserja lokacija tako prevzela, da so tam snemali kar pet dni. Scenarij, ki je doživel 17 različic, se je tako prilagajal lokacijam, kot tudi ljudem, ki so jih srečali pri snemanju. Poleti so na primer v lokalnem bifeju spoznali Vlada, domačina, ki je imel po Pevčevih besedah v sebi pristnost in nekakšno »tržiškost«: »Naključje je poskrbelo, da smo ga nujno potrebovali za vlogo, v kateri se je odlično odrezal.«
Vlado reši Frenka
Domačin Vlado v enem od prizorov reši in k sebi domov odnese glavnega junaka Frenka. Prav plemenito dejanje je bilo po Vladovih besedah tudi eden od pogojev, da je v filmu sploh nastopil. »Mene ni zanimal denar, ampak to, da naredim nekaj novega v svojem življenju. Če bi moral igrati negativca, nekoga, ki pretepa nedolžnega človeka, tega ne bi hotel posneti. Tako pa sem igral bivšega vojaka, ki reši človeka. To pa mi je všeč,« pravi Vlado, ki je tudi v resničnem življenju vojni veteran, ob čemer nam pokaže rano, ki jo je na njem pustila krogla, ter posledice granate, ki so še danes vidne na njegovem levem zapestju. »V šoli sem sicer nastopal v gledališkem krožku, a sem od takrat že vse pozabil. Zdaj se nisem pretirano pripravljal na prizor, sem šel kar 'direkt' in ekipa je to sprejela.« Prav v času naše reportaže je Vlado dobil še en prizor na zabavi, za katerega so si besedilo izmislili kar na snemanju.
Glavno vlogo Frenka v filmu igra Janez Škof, ki se mi je zdel na snemanju vidno utrujen ali pa morda slabe volje, zato sem ga večkrat vprašala, ali je z njim vse v redu. »Ja, seveda! Jaz sem super,« je vsakič, malo začudeno, vedro odvrnil. Šele pozneje sem dojela, da me je zavedla odlična maska: modrica okoli očesa in preklan nos, modra disko svetloba... Vse to pač ne daje najbolj zdravega vtisa. Katarina Čas je o svoji vlogi povedala: »Na prvi snemalni dan sem si rekla, da imam same težke prizore, ampak da jih potem verjetno ne bo več. Pa je bil še drugi dan. In tretji. Nato sem ugotovila, da imam same težke prizore.«
Manj fikcije, več realizma
Tako kot Dom je tudi Jaz sem Frenk zaradi socialne tematike angažiran film, pri ustvarjanju tovrstnih igranih filmov pa se je po Pevčevih besedah treba marsičemu odpovedati. »Fiktivne momente sem reduciral in se vedno bolj skušal približati realističnemu. Ugotovil sem, da so tukajšnje zgodbe in sam Tržič veliko bolj pristni kot kar koli, kar bi bil jaz sposoben napisati. In da je bolje, da namesto domišljije vključim posluh.«
Film skozi zgodbo o dveh bratih govori o celotni Sloveniji, ki je po Pevčevih besedah ujeta med socialistične vrednote, »na katere prisegajo samo še neke sumljive levičarske stranke in jugonostalgični čudaki, medtem ko si je po drugi strani liberalni kapitalizem že vzel svoj prav in postal neizpodbitna ideologija. Tako kot Slovenija tudi Tržič trpi v tej bipolarnosti, življenju med levim in desnim razbojnikom.«
