Igrano-dokumentarni film nastaja po Frantovi knjigi Past na Menini planini, v kateri je opisal enega večjih frontalnih bojev partizanskih enot v Sloveniji marca 1945, ko je že bilo povsem jasno, da okupacijske sile izgubljajo vojno.
Scenarij filma predvideva spremljanje danes 96-letnega Frante ob pisanju knjige, ob tem pa se spominja zime marca 1945 na Menini planini. Ustavlja se ob dogodkih, ima ob sebi predmete iz partizanov in na tak način film povezuje preteklost, ki bo predstavljena z igranimi prizori, z dokumentarno sedanjostjo. Posneli so že vse pogovore z danes še živečimi udeleženci tega boja, poleg Frante še s takrat 16-letno šifrantko Valerijo Skrinjar - Valči, Rudolfom Pfeiferjem, Jožetom Strnišo in Francijem Bero, ki je bil Frantov kurir. Franto bo igral Domen Valič. Ko bo zapadel sneg, bodo začeli snemati igrane prizore, premiera filma pa naj bi bila predvidoma septembra 2019.
Režiser Dejan Babosek je za zgodbo o Menini planini prvič slišal marca letos, ko mu je Tomaž Mrlak na proslavi ob 70-letnici Zveze združenja borcev za vrednote NOB Slovenije omenil, da je podobnih neznanih zgodb, kot je Frantova z Menine planine, še mnogo. »Takoj sem mu prisluhnil, v nekaj besedah mi jo je orisal in že naslednji dan sem bil pri sekretarju ZZB NOB in dan kasneje pri Franti. Ob snemanjih pričevanj danes še živečih me je najbolj pretresla njihova takratna mladost. Bili so še skoraj otroci, vrženi v vojne razmere, v katerih so se morali znajti in preživeti. To me je fasciniralo, kot tudi to, kako jih je ta izkušnja življenjsko zaznamovala in jih naredila trdnejše. Narava je bila takrat po eni strani njihov sovražnik, po drugi pa zaveznik. Občudoval sem neverjetno medsebojno vez relativno majhne skupine, ki se je morala spopasti z dvajsetkrat večjim in močnejšim sovražnikom, neverjetnim zaupanjem v mladega komandanta in njegovo smelost,« pripoveduje režiser.
Film nastaja brez državnih sredstev, razlog pa ni morda neposluh države za take projekte, ampak to, da bi čakanje na razpise Filmskega centra ali RTV Slovenija za film pomenilo leto dni zamujenega časa, zato se je ekipa odločila, da ga posnamejo in se po končanem snemanju prijavijo na razpise.
Zgodba iz predala
Zgodba o preboju z Menine planine je dolgo ležala v predalu. In to dobesedno. »V bivši Jugoslaviji se ni nikoli posebej izpostavljala. Morda zato, ker so se takrat ob prvem poskusu preboja mimo Motnika trije najvišji voditelji enot, komisar, pomočnik komisarja in načelnik operativnega štaba, sami preverjeni komunisti, izgubili, potem pa sem jaz, takrat še ne 22-letni smrkavec, 500 ljudi rešil iz obroča. Iz skoraj brezupne situacije. K pozabi je morda prispevalo tudi to, da sem takoj po koncu vojne odšel na šolanje v Rusijo, bil potem deset let v Beogradu in deset v Zagrebu. Potem sem delal marsikaj, imel veliko dela kot direktor Letališča Brnik, Pulj in Inex Adrie in nisem imel časa za negovanje spominov. Morda je razlog tudi to, da so kasneje Šlandrovo brigado vključili v 14. divizijo in jo poslali v Vojvodino, 11. brigado pa razformirali in se je tudi tako izgubila slovenska partizanska vojska. Ko se je to vse zbralo, je šla tudi Menina planina v pozabo,« pripoveduje legendarni komandant Franta.
Ob šestdesetletnici preboja so se spomnili, da bi bilo zgodbo vendarle zanimivo obuditi in Franta je iz predala potegnil svoje spomine, ki jih je napisal leta 1986 od veselja, ker se mu je tistega leta rodil vnuk Borut Poje. Napisal jih je in spravil v predal do novega tisočletja. Knjiga Past na Menini planini je tako izšla leta 2005, potem pa še ponatisa leta 2006 in 2010.
Prevzem pobude
Franta je bil jeseni 1944 postavljen za komisarja Šercerjeve brigade, februarja 1945 za komandanta Zidanškove brigade, ob koncu januarja pa za komandanta operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade. Leta 1945 so Nemci z Madžarske premestili na širšo območje Štajerske več kot 12.000 dobro oboroženih sovražnih vojakov SS-enote Galizien z nalogo, da očistijo to območje za varen umik nemških enot in njihovih sodelavcev. Nemci so takrat na Menini planini obkolili okoli 500 borcev operativnega štaba s VI. in XI. brigado (Zidanškovo in Šlandrovo) ter bataljonom vojske državne varnosti, ki so se znašli v obupnih vremenskih razmerah pri poldrugi meter debeli snežni odeji in hudem mrazu.
»Do 22 let mi je takrat manjkalo le sedem dni. Res sem bil mlad, vendar sem za seboj imel že štiriletni boj, fakulteto pod orožjem, ki je iz mene napravila človeka, realista v vsakem pogledu, in me naučila bojevanja. Največja stvar pa je bila odgovornost za ljudi. Takrat sem pozabil nase in na svoje težave. Samo razmišljal sem, kako rešiti 500 ljudi. S Črnivca smo se umaknili na tuhinjsko stran v smreke, sneg. Ko sem bil tam, sem začutil, kako borci gledajo vame in tuhtajo, ali bom sposoben, da jih rešim, ali ne. To je bil velik moralni faktor. V vojski je strahota, če pride do panike, ki je hujša od nasprotnika. Vedel sem, da nismo več sposobni mešati sneg po Menini planini, nujno smo morali dobiti hrano. Vojska je izgubila moralo in zaupanje v vodstvo, ker smo bili pri dveh predhodnih prebojih neuspešni. Takrat sem se zavedel, da moramo veliko zasneženo Menino planino izkoristiti in prevzeti pobudo. Da ne bomo mi hodili pred nemške puške, ampak oni pred naše. Naše prednosti so bile velikost planine, pokritost s snegom, Nemci niso imeli vodnikov in nas niso takoj našli. Dobili smo kravo, ki jo je komisar Šlandrove brigade moral vzeti mami z dvema otrokoma, mož in sin pa sta bila v partizanih. Ampak brez te krave ne bi preživeli. Takrat smo, ne da bi se zavedali, prevzeli pobudo. Umaknili smo se na pobočje Vivodnika, Medvedjaka in Menine planine in postavili frontalno obrambo. Do takrat je partizanski boj temeljil v glavnem na diverzijah, ne pa frontalnem boju, mi pa smo se odločili, da ga sprejmemo. Potem pa se je začel boj, ki je trajal štiri ali pet ur in je bil grozljiv. Med mojimi borci je bilo veliko takih, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko in so od tam pobegnili, jim je pa ta vojska dala veliko vojaškega znanja in so bili pravi vojaki,« pripoveduje.
Luknja v obroču
Sovražnika jim je uspelo zadržati do noči, ko je napad ponehal. Noč pa je bila tudi v visokem snegu njihova zaveznica. Franta je najprej načrtoval še en poskus preboja. Poslal je izvidnike proti nemškemu taborišču, ki so odkrili luknjo v obroču in mogoč umik po zapuščeni gozdarski drči. »Tam je bila posebna kalvarija, saj so bili v njej skale in štori, tako da smo za poldrugi kilometer drče potrebovali več kot pet ur. Vsi smo bili mokri, utrujeni, najpomembnejše v tisti situaciji pa je bilo, da smo borcem jasno in konkretno povedali, kako se bomo prebili in vsem rešili življenje. Še v taki stiski in krizi se ljudje, ko jim poveš, da je nekje luč, združijo in borijo kot levi. In zato je bil ta boj legendaren. Nemci so takrat imeli 100 mrtvih, pa zato niso ubili nobenega civilista. Rešili smo ranjence, noben partizan ni dezertiral. Morala je bila neverjetna, tovarištvo, kot ga srečaš, le redko,« se spominja. In pripoveduje zgodbe. Komandanta bataljona Jožefa Praprotnika, ki je s težko bredo v roki zadržal najhujši napad Nemcev, pa Sineta, 12-letnega kurirčka, ki je sredi gozda izginil, kasneje pa so izvedeli, da naj bi ga ranila zablodela krogla in je obležal v snegu, kjer so ga našli Nemci in ga vrgli živega v ogenj. Pa o zdravniku Lazu nekje iz Osijeka, o tem, kako je eden izmed borcev spomnil njegovega pomočnika Janka Vincenca Harkova na strelivo in opremo, ki so jo zakopali blizu Letuša. In se je potem v enoto vrnil s polnimi nahrbtniki streliva in še tremi izgubljenimi komandanti.
»Takrat se nisem smejal,« poudari za konec Franta. »Se pa marsičesa spomnim. Dober spomin sem podedoval po mami, drugo pa je, da težke stvari hitro preidejo iz zavesti v podzavest. Ta spomin izhaja iz težav. Čim bolj je spomin vezan na življenje ljudi, ki si jih vodil, močnejši je. Pa naj bo še tako močan, narava življenja je vedno najmočnejša. In zato sem srečen, ker vidim, da bo film izpolnil dolg naše generacije, da danes, ko se v Evropi budita neofašizem in neoliberalizem, mladi vidijo, kako je bilo in kaj je mogoče storiti še v tako brezizhodni situaciji.«
