Svetovno premiero na 32. Sarajevskem filmskem festivalu je v nedeljo doživel film Vse, kar je narobe s tabo režiserke in scenaristke Urše Menart. Najnovejše delo avtorice, ki je festivalskemu občinstvu že dobro znana, saj se je na njem pred leti predstavila že s filmom Ne bom več luzerka, prikazuje odnos dveh samosvojih in s travmami iz preteklosti zaznamovanih deklet, ki se poskušata prebiti skozi meglo osamljenosti, depresije in življenjskih izzivov.
Vse, kar je narobe s tabo
Petindvajsetletna Maruša (Anuša Kodelja) se po mamini smrti zateče na kmetijo svojega odtujenega očeta. Osamljena in negotova prek družbenih omrežij spozna Aljo (Klara Kuk), medicinsko sestro in vplivnico, ki se je iz Slovenije preselila v majhno nemško obmorsko mesto, nato pa se nekega dne nenapovedano pojavi pred njenimi vrati. »Navdihujoče se mi je zdelo, da je nekdo pripravljen pustiti vse, kar ima, doma. Družino, prijatelje, življenje … samo zato, da bi šel spoznat nekoga, s katerim se je spoprijateljil prek spleta. Želela sem raziskati, kaj vse smo pripravljeni storiti za to, da ne bi bili sami,« je po premieri dejala režiserka in dodala, da je slišala tudi veliko zgodb o ljudeh, ki se jim je nekaj zgodilo in so zato odpotovali.
Film razkriva tudi, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti, da bi pritegnili pozornost na spletu. Ko Maruša odkrije Aljino skrivnost, se kljub skupnemu smislu za humor in podobnim življenjskim izkušnjam njuno prijateljstvo znajde na preizkušnji. V filmu glavni igralki ves čas lovita ravnovesje med naklonjenostjo občinstva in moralno obsodbo. Kot je povedala režiserka, ni želela ustvarjati likov, ki so žrtve. »Želela sem, da nista povsem brez upanja, ne glede na to, kako nerodni so bili njuni načini reševanja lastnih težav.«
Pravočasna izbira igralske zasedbe je bila, kot je še izpostavila režiserka, ključni korak pri ustvarjanju te filmske zgodbe. »Morala sem biti izjemno temeljita in se prepričati, da ne bom naredila napake. Pri Anuši in Klari mi je všeč to, da sta v film prinesli povsem različni energiji. Na papirju bi oba lika, Maruša in Alja, lahko delovala kot hladni, manipulativni žrtvi, vendar sta ju ti dve dekleti s svojima interpretacijama naredili veliko globlji.«
Vse, kar je narobe s tabo je odličen, kompleksen, čustven, pretanjeno posnet in odigran film, ki bo gotovo pritegnil gledalce in o katerem bomo še veliko slišali.
Gajin svet: Follow me
Nadaljevanja filmov se največkrat ne izkažejo kot dobra poteza, vendar je režiser Peter Bratuša s tretjim nadaljevanjem mladinskega filma Gajin svet, ki so ga na festivalu prikazali v programu Teen Arena, zadel v polno. »Čeprav sem seveda zelo navezan tudi na prva dva dela, je prav zadnji tisti, v katerega smo ves čas vlagali ogromno energije. Vsak film je malenkost bolj odrasel, tako kot Gaja raste, tako se tudi težave povečujejo,« je po premieri dejal režiser.
V filmu začne Gaja (Uma Štader) obiskovati srednjo šolo, spozna nove prijatelje in doživi prvo ljubezen. Del odraščanja so tudi spoznavanje in sprejemanje drugačnosti ter medvrstniško nasilje, ko pa ugrabijo njeno mamo (Ajda Smrekar), ki vodi Zdravnike brez meja na posebni misiji na vojnem območju, mora Gaja pokazati vso iznajdljivost in pogum. Na koncu dokaže, kaj resnično šteje v življenju, saj ni nikoli prepozno za spremembo na bolje. Tako se v filmu spreobrne tudi kriminalec Alex (Jurij Zrnec), ki se kot negativec pojavlja že od samega začetka. V tretjem delu pa njegova vloga doživi transformacijo. Iz kriminalca, ki služi kazen v zaporu zaradi svojih dejanj, se spremeni v nekoga, ki premaga svojo preteklost in prestopi na stran pozitivnega.
V filmu je izpostavljena tudi vojna tematika, ki jo v mladinskih filmih redko vidimo. Kot je dejala soscenaristka filma Špela Levičnik Oblak, sta bila z režiserjem in scenaristom Petrom Bratušo pri tem vprašanju sicer v dilemi, vendar sta se zavedala, da otroci niso v balončku, pač pa spremljajo stvari, imajo informacije in vedo, kaj se dogaja. »Zato se nama je zdelo pomembno, da predstaviva to temo. Film ne daje vseh odgovorov. Želela sva predvsem izpostaviti pot od malih konfliktov, ki se dogajajo Gaji na začetku gimnazije, do večjih, ki se dogajajo okoli nas. Pomembno je, da verjameš, da je možna rešitev, da poskušaš najti rešitev, tako kot sta jo v filmu našla največja nasprotnika.«
Glavna igralka Uma Štader je po premieri izpostavila še eno sporočilo filma. Kot je dejala, film pokaže, da ni nujno, da je družina v prvotni obliki, pač pa lahko tudi preurejene novodobne družine ponudijo podporo za otroka, ki jo potrebuje. »Družina je ena najpomembnejših stvari, ki jih imamo, zato mislim, da Gajin svet zelo lepo pokaže, kako Gajina družina, ki morda ni čisto običajna, deluje na super način.«
Gre za simpatičen, dobro posnet film, ki bo v kinodvorane privabil tako mlade kot njihove starše.
Izgubljeni sin
V programu Open Air premiere je svetovno premiero doživel slovenski igrani celovečerec Izgubljeni sin scenarista in režiserja Darka Štanteta. Film govori o uspešnem kriminalističnem inšpektorju Andreju (Jure Henigman), ki ga intervencija po prijavi nasilja v družini sooči z njegovim nasilnim mlajšim bratom (Nejc Cijan Garlatti). Nasilnež je oče mladoletnega otroka, s čimer se odpre krog nasilja in kriminala, ki se prenaša iz roda v rod. Vprašanje, ki ostaja, pa je, ali je mogoče zaustaviti ta krog, v katerem žrtve skoraj praviloma postanejo storilci.
Sinoči smo lahko v okviru tekmovalnega programa dokumentarnih filmov videli tudi film režiserja Metoda Pevca Ko pridem ven, ki je dobil nagrado občinstva na 28. Festivalu slovenskega filma. V neke vrste psihodrami sta se režiser in psihiater skupaj odpravila v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser verjame, da so tam zaprte tudi zgodbe, psihiater pa, da lahko s svojo metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost.