Skozi portret te hrabre upornice in neutrudne borke za pravice žensk nas film popelje v zaprt, javnosti težko dostopen svet iranskih žensk. Triinštiridesetletno Saro Šahverdi, poklicno babico in ločenko brez moža, je pokojni oče – potem ko se je po več hčerah naveličal čakanja na sina – vzgajal kot fanta. Danes se zato vozi z motorjem, zna popravljati stvari po hiši, pod abajo nosi hlače in, čeprav ni nikoli zapustila rojstnega kraja, na svoje družbeno okolje ter njegov odnos do žensk gleda precej drugače kot večina sovaščanov. Režiserja Sara Kaki in Mohamadreza Ejni jo spremljata, ko se odloči stopiti še stopničko višje: postati želi prva mestna svetnica v svoji lokalni skupnosti. Sari uspe zmagati na volitvah, a izkaže se, da se njen boj s tem šele zares začenja. Medtem ko skuša osnovnošolke prepričati, naj nadaljujejo šolanje, in njihove starše, naj jim to dopustijo, odrasle ženske pa, naj dediščine, ki jim po zakonu pripada, ne prepisujejo na svoje moške sorodnike, se nenehno spotika ob polena, ki ji jih pod noge mečejo frustrirani moški.
Videti je, da Sari prav nič ne more priti do živega, dokler ji njeni nasprotniki nazadnje ne podtaknejo tako absurdne in ponižujoče obtožbe, da se celo njej zamajejo tla pod nogami. Sara se na koncu sprijazni z dejstvom, da ne bo zmogla lastnoročno spremeniti miselnosti svojih sokrajanov – lahko pa dekleta nauči voziti motor. V tako represivnem okolju je tudi to dejanje upora, ki odpira glave in nosi vonj po svobodi.