Serija, ki je osvojila Evropo: boj za nečakinjo razkriva predsodke sodobne Poljske

Poljska serija Ljubezen je dovolj (Proud) na HBO Max uporablja znan televizijski zaplet: neodgovoren mlad moški mora po družinski tragediji prevzeti skrb za majhnega otroka. Toda Filip, uspešen varšavski model, ni le nepripravljen na starševstvo. Je kvir oseba v okolju, kjer njegova spolna usmerjenost vpliva tudi na možnosti, da bi postal uradni skrbnik sestrine enoletne hčere Tosie.

Filip dela v svetu mode, veliko časa preživi na zabavah in se izogiba trajnejšim obveznostim. Po sestrini smrti se mora naučiti skrbeti za otroka, obenem pa ga čaka postopek urejanja skrbništva. Pri tem pristojnih ne zanima samo, kako ravna s Tosio. Odvetnik mu svetuje, naj med postopkom ne izpostavlja svoje homoseksualnosti, saj bi mu lahko škodovala.

Serija je že pred prihodom na HBO Max vzbudila pozornost na festivalu Series Mania, kjer je osvojila glavno nagrado mednarodne žirije, Ignacy Liss pa je prejel nagrado za najboljšega igralca. Tuji kritiki so kot njeno glavno prednost poudarjali povezovanje dostopne družinske zgodbe s položajem LGBT+ oseb na Poljskem.

Znana zgodba v poljskem okolju

Britanski Guardian je serijo opisal kot uspešno mešanico družinske drame, komedije in socialnega realizma. Kritik je posebej izpostavil Lissovo igro in dejstvo, da Filipova sprememba ni predstavljena kot nenaden moralni preobrat. Tudi potem ko prevzame odgovornost za nečakinjo, ostaja neorganiziran, sebičen in nagnjen k slabim odločitvam.

Prav zaradi tega serija ne potrebuje idealiziranega gejevskega očeta, ki bi moral biti boljši od drugih, da bi si zaslužil skrbništvo. Filip je nepopoln človek, ki se mora starševstva naučiti sproti. Njegova spolna usmerjenost ne vpliva na vsakodnevno skrb za otroka, vpliva pa na način, kako njegovo ravnanje presojajo drugi.

Guardian je opozoril tudi na poljski kontekst. Medtem ko je starševstvo istospolnih oseb v nekaterih evropskih državah manj izpostavljena tema, na Poljskem ostaja jedro političnih in kulturnih sporov. Zato so Filipove napake hitro razumljene kot dokaz njegove splošne neprimernosti, ne le kot običajen del prilagajanja na novo vlogo.

Med dramo in družbenim komentarjem

Španski El País je serijo razumel predvsem kot prikaz vsakdanjih in institucionalnih ovir, s katerimi se srečuje homoseksualni moški, ko želi uveljaviti pravice, ki so za heteroseksualne samoumevne. Pohvalil je Lissovo interpretacijo, nekoliko bolj zadržan pa je bil do režije, ki naj bi z jokom otroka in drugimi poudarki gledalcu včasih preveč očitno razlagala Filipovo stisko.

 

To je tudi šibkejša stran serije. Kontrast med razuzdanim nočnim življenjem in skrbjo za dojenčico je zastavljen precej shematično, nekateri zapleti pa so predvidljivi. Ljubezen je dovolj je učinkovitejša, kadar zaupa igralcem in vsakdanjim položajem, manj pa takrat, ko želi pomen posameznega prizora dodatno podčrtati.

Serija tako ne prinaša pretirano izvirnega zapleta, vendar ga umešča v okolje, kjer skrbništvo ni odvisno le od Filipove zrelosti. Odvisno je tudi od predstave institucij in okolice o tem, kdo je lahko sprejemljiv starš. Prav ta družbeni okvir jo ločuje od običajnih zgodb o večnem mladeniču, ki mora zaradi otroka odrasti.