Robert Duvall se je rodil leta 1931 v San Diegu v Kaliforniji v družini mornariškega častnika. Odraščal je v Annapolisu, kjer je bila vojaška tradicija del vsakdana. Oče je pričakoval, da bo sin nadaljeval njegovo pot, vendar je Duvall že zgodaj čutil, da ga vleče drugam. »Bil sem slab v vsem, razen v igranju – komaj sem se prebil skozi šolo,« je leta 1977 priznal za revijo People. Po služenju v vojski med korejsko vojno se je odločil za študij igre na Principia Collegeu v Illinoisu, nato pa se je preselil v New York, kjer je študiral pri legendarnem pedagogu Sanfordu Meisnerju. Med njegovimi sošolci so bili Dustin Hoffman, Gene Hackman in James Caan. S Hoffmanom in Hackmanom si je delil newyorško stanovanje in verjetno ni treba poudarjati, da je bila to generacija, ki je pozneje zaznamovala ameriški film.
Prve igralske izkušnje je nabiral na gledaliških odrih Off-Broadwaya in Broadwaya, kjer je debitiral leta 1966. Že zgodaj si je ustvaril sloves igralca, ki v lik prodre z izjemno notranjo zbranostjo in natančnostjo. »Želim, da je moje delo resnično. Čisto. Brez lažne note od začetka do konca,« je dejal leta 1984.
Filmski prvenec je doživel leta 1962 kot skrivnostni Boo Radley v priredbi romana Če ubiješ oponašalca (To Kill a Mockingbird). Čeprav je bila vloga majhna, je pustila močan vtis. V šestdesetih letih je sledil niz stranskih, a opaznih vlog v filmih, kot sta kriminalni triler Bullitt in vestern Enooki šerif (True Grit), kjer je zaigral ob Johnu Waynu. Širšo prepoznavnost pa sta mu prinesli vloga majorja Franka Burnsa v Altmanovem filmu MASH (1970) ter naslovna vloga v distopičnem filmu THX 1138 (1971), režijskem prvencu Georgea Lucasa.
Zahteval enako plačilo kot Pacino
Prelomnica kariere je prišla leta 1972 z vlogo Toma Hagna v Coppolovem filmu Boter. Za upodobitev umirjenega, racionalnega svetovalca družine Corleone je prejel prvo nominacijo za oskarja. »Približno na tretjini snemanja Botra sem si rekel: delamo nekaj res posebnega, kar bo živelo še dolgo,« je povedal desetletja pozneje. Vlogo je ponovil v nadaljevanju, nato pa se zaradi spora glede plačila – zahteval je enako plačilo kot Al Pacino – ni vrnil v tretji del.
S Coppolo je znova sodeloval pri filmu Apokalipsa zdaj (1979), kjer je kot podpolkovnik Kilgore izrekel eno najbolj znamenitih replik v zgodovini filma: »Vohaš to? Ali vohaš to? Napalm, sinko! Nič drugega na svetu ne diši tako. Obožujem vonj napalma zjutraj.« Prizor je, kot je dejal, posnel skoraj brez ponavljanja: »Samo vstal sem in odigral.« Za vlogo je prejel novo nominacijo za oskarja.
V sedemdesetih in osemdesetih letih se je uveljavil kot izjemen igralec kompleksnih likov. Za film Veliki Santini (The Great Santini, 1980) je prejel nominacijo za oskarja, leta 1983 pa je zlati kipec tudi osvojil za film Nežno usmiljenje (Tender Mercies), v katerem je upodobil propadlega kantri pevca. »Glavni razlog, da si želim oskarja, je umetniška moč in svoboda, ki ti jo daje. Pravica, da izbiraš projekte in sodelavce,« je dejal pred podelitvijo.
Galerija likov
Nikoli se ni bal tveganja. V devetdesetih letih je napisal, režiral in odigral glavno vlogo v filmu Apostol, intimni zgodbi o karizmatičnem, a problematičnem pridigarju, za katero je bil znova nominiran za oskarja. Čeprav je veljal za izrazitega filmskega igralca, je uspehe nizal tudi na televiziji. Miniserija Na sledi (Broken Trail) mu je prinesla nagrado emmy. Dejaven je ostal tudi v poznih letih – leta 2014 je bil pri 84 letih nominiran za oskarja za stransko vlogo v filmu Sodnik (The Judge).
Duvall nikoli ni povsem sprejel zvezdniškega blišča. »Da bi bil McQueen ali Redford? Ne vem. Vedno delata isto stvar – igrata sebe,« je nekoč pripomnil. Sam je v igranih likih raje izginil in zato je v filmski zgodovini ustvaril galerijo nepozabnih mož – vojakov, očetov, kavbojev, politikov in samotarjev. »V vsaki od svojih številnih vlog je Bob sebe predal svojim likom in resnici človeškega duha, ki so jo predstavljali. S tem nam je zapustil nekaj trajnega in nepozabnega,« je ob Duvallovi smrti zapisala njegova soproga Luciana Pedraza.