Še preden se zabava zares začne, ljudje na presečišču maroške puščave in gorovja Atlas postavljajo zvočnike, priklapljajo električne kable in iz tehnike sestavljajo ogromen monolit, ki se v objemu gorovja in neskončnega peska izgublja kot nekaj trivialnega in minornega. A ne za tiste, ki pred vibrirajočimi zvočniki plešejo kot v transu ter med prelivom noči v pozno jutro še vedno ekstatično izgubljajo občutek lastnega jaza. Gre za ogromen rejv, postavljen sredi puščave, na katerem na stotine Evropejcev išče svoj trenutek umika iz resničnosti. Med njimi ni nobenega domačina in v tem trenutku se zazdi, da Španci in Francozi, ki zadeti plešejo ob hipnotični glasbi, puščavo dojemajo zgolj kot lepo kuliso, ne pa kot specifičen geopolitični prostor z zapleteno kolonialno zgodovino. Med njima izstopata zgolj Luis in Esteban, oče in sin, ki med rejverji izgubljeno iščeta svojo hčerko in sestro. Vsaj dokler na prizorišče ne prispe vojska, ki izključi električni kabel, ritmično glasbo preseka s tišino in vse državljane Evropske unije nažene domov.
Pa vendar skupini petih izkušenih žurerjev še ni do tega, da bi se odpravili proti domu. Pred vojaškim tankom s svojimi v avtodom predelanimi tovornjaki pobegnejo po prašni stranski poti, v smeri naslednjega rejva, ki naj bi se zgodil na jugu države, po besedah veteranske rejverke Stefi nekje na meji z Mavretanijo. Luis v impulzivnem stanju obupa spelje za njimi, upajoč, da svojo hčerko morda najde tam, a kar sledi, je nočna mora in eksistencialno soočenje realnosti z zahodnjaškim orientalizmom, ki svoj pobeg iz družbe, glasbeno odrešenje in naslednji trip z ajavasko išče na enem najbolj konfliktnih teritorijev na svetu.
Laxe nikoli ne imenuje puščave, čez katero potuje druščina, kakor tudi nikoli ne ubesedi konflikta, ki se dogaja okoli nevednih popotnikov. »Se je pravkar začela tretja svetovna vojna?« si na neki točki postavijo vprašanje, medtem ko med vožnjo poslušajo novice, a radio nato hitro ugasnejo, preden bi lahko vase absorbirali nekaj več konteksta. To, da se premikajo proti meji z Mavretanijo, tako ostane edina ubesedena prostorska referenca v filmu, ki pa je seveda skrbno izbrana. Maroko namreč ne meji na Mavretanijo; vsaj ne za tiste, ki se zavedajo, da se na jugu države razteza okupirano ozemlje Zahodne Sahare. Kar režiser, ki že od leta 2006 živi in ustvarja v Tangerju, seveda dobro ve, kakor se tudi zaveda, da evropski turisti, ki v Maroku iščejo svoj pobeg od vsakdana, vožnjo po puščavi kot v Pobesnelem Maxu, jezdenje kamel, barantanje na tržnici in srfanje na valovih Atlantika, večinoma niso obremenjeni (kolikor so sploh seznanjeni) z zapleteno kolonialno zgodovino te države. Njena notranja trenja in konflikti jih ne zanimajo, dokler se nevede ne približajo maroškemu zidu, ki okupirano Saharo ločuje od begunskega taborišča v Alžiriji, v katerem živi večina Saharcev, izgnanih s svojega ozemlja. Maroškemu zidu, ki je hkrati tudi največje minsko polje na svetu in na območju 2700 kilometrov dolžine v puščavskem pesku skriva zakopanih več kot sedem milijonov min.
A ker nam Laxe tega konteksta eksplicitno ne razlaga, je film seveda mogoče gledati z več perspektiv. Lahko se mu prepustimo in, podobno kot njegovi protagonisti, stopimo v zgodbo o distopični viziji sveta, kjer svet vse naokoli razpada in rejv predstavlja še zadnje zatočišče pred grožnjo svetovnih konfliktov, preteče vojne in potencialnega konca sveta. Ali pa ga beremo bistveno bolj politično, kot kritiko naše slepote za bližnje geopolitične konflikte, pred katerimi si vztrajno zatiskamo oči, dokler nam dobesedno ne poči pod nogami. Iskanje svoje oaze in neskončne zabave v prostoru, ki ga politično in topografsko ne razumemo, se navsezadnje lahko zgolj klavrno zaključi. V obeh primerih gre za izkušnjo, ki gledalcu s precizno režijo, na filmski trak ujeto fotografijo Maura Herceja in utripajočo glasbeno podlago EDM Kangdinga Raya, srce na več mestih vrže v želodec, ob čemer jasno pokaže, da je apolitična drža v svetu, kjer je vse politično, nemogoča, utopična in predvsem tudi smrtno nevarna.