Timothée Chalamet, ki v Peščenem planetu igra Paula Atreidesa, tako imenovanega kozmičnega mesijo, kar je, kot izvemo v knjigi in filmu, konstrukt propagande alias ideološkega inženiringa, v Veličastnem Martyju v režiji Josha Safdieja igra mladega Juda Martyja Mauserja; človeka, ki se peha za ameriškimi sanjami, za katere vemo, da prav tako temeljijo na ideološkem konstruktu, ki v srčiki govori o tem, da je v ZDA in v kapitalizmu vsak svoje sreče kovač. Da je uspeh logična posledica truda, talenta in pravih odločitev, neuspeh pa posledica netruda, netalenta in nepravih odločitev. Saj veste, bogati so bogati zaradi lastnega truda in talenta, revni pa so revni, ker se premalo trudijo. In ker nimajo talenta.
In če kaj, Chalametovemu Martyju, ki bi se rad po družbeni lestvici povzpel preko namiznega tenisa, res ne moremo očitati, da bi se premalo trudil ali ne imel talenta. Nasprotno – če kaj, je Chalametov jezični, deloholični, strastni, neizprosni, vase zaverovani veličastni Marty kvečjemu prototip tiste delovne etike, ambicije in talentiranosti, ki jo menda posameznik potrebuje, če želi uspeti v kapitalizmu. Če želi uloviti ameriški sen. Tako kot Howard Ratner, ki ga je v Nebrušenih draguljih (2019), ki jih je Josh Safdie režiral skupaj z bratom Bennyjem (Življenje v ringu), igral Adam Sandler, je namreč tudi Marty, newyorški mladi povzpetnik v petdesetih letih prejšnjega stoletja, človek, ki se nenehno giblje, ki nenehno dela, ki nikoli ne podvomi vase in ki ga nič ne ustavi.
Vidimo pa tudi, da Marty tako kot Ratner poleg talenta, truda in ambicije obvlada še prevaro in manipulacijo. Chalametov Marty pač ve, da so ameriške sanje transakcijske in ne moralne narave. Čevlje v lokalni čevljarni zato prodaja tako dobro, »da bi jih lahko prodajal tudi breznogim«, v pingpongu judovskim nasprotnikom s forhendi in bekhendi dela tisto, »česar jim ni mogel Auschwitz«, prijateljem obljube prodaja kot Jordan Belfort naivnežem delnice v Volku z Wall Streeta (2013), noseči punci pa pravi, da zanjo nima časa, ker ima pomembnejše delo. Ker ima on, ameriški sanjač – v nasprotju z njo – velike načrte v življenju. Ker on – tako kot Elon Musk – ve, da je empatija v kapitalizmu šibkost.
Skozi Martyja Mauserja skratka vidimo, kako je treba v kapitalizmu nenehno delati in nenehno tržiti svoj talent. Se prilagajati, blefirati in tekmovati z drugimi. In jih v boju za najbolj prestižne družbene položaje seveda preigravati, goljufati in izkoriščati. Hkrati pa vidimo tudi in predvsem, kako v tej kapitalistični dirki po pravilu ne uspejo tisti, ki delajo najbolj pridno in so najbolj talentirani, ampak tisti, ki znajo najbolje igrati igro. In še posebej tisti, ki imajo v izhodišču boljše karte. Safdie skratka s svojim Martyjem Mauserjem, gatsbyjevskim likom z ulice, antijunakom, ki je hkrati idealni produkt ameriškega kapitalizma in žrtev sistema, secira ideološke konstrukte ameriškega sna.
Razblinja njegovo mitologijo enakih možnosti in obljube o socialni mobilnosti. Povedano drugače – razblinja ideologijo selfmademana. To je ideje, da je obogatitev neizbežna, naravna posledica tega, da človek trdo dela in zasleduje svoj talent. Safdie pač pokaže, da je bilo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki veljajo za zlato dobo napredka v ameriški ekonomski zgodovini, res, da tisti, ki imajo, v tej ekonomski igri – v tem primeru z loparjem za namizni tenis – šeškajo tiste, ki nimajo. Pove pa tudi, da lahko kapitalizem resda posamezniku vzame vse, ne more pa mu zares vzeti izbire, ali bo prodal samega sebe ali ne. Z vidika filmarske veščine pa velja predvsem to, da je Josh Safdie, ki je tokrat prvič režiral brez brata, ustvaril nov sijajen, luciden, neizprosno tempiran in žanrsko brezhiben portret temne strani ameriških sanj.