Prvi konkretni presežek canskega festivala je prinesel otvoritveni film sekcije Poseben pogled. Poteza festivala je bila tu modra in upravičena: trash estetika Jane Schoenbrun, razburljive in intrigantne transspolne avtorice, bi utegnila biti malce pretirano radikalna za tekmovalni program in komodificirano mainstream kritiko, pa so ji priskrbeli ustrezno promocijsko alternativo.
Že naslov filma je dovolj sugestiven: Najstniški seks in smrt na poletnem taboru (Teenage Sex And Death At Camp Miasma) je vrtoglavi hommage podžanru slasher filma, ki je najlepše cvetel v osemdesetih letih, eri video kaset, poceni vizualnih trikov, neuničljivih psihopatskih morilcev in na tisoč in en način brutaliziranih goloprsih najstnic. Iz te ikonografske predloge Schoenbrun ustvari potenten in zelo duhovit koktajl metafilmskega preigravanja žanrskih konvencij od osemdesetih let do danes. Centralni motiv je priprava na tako imenovani reboot kultnega hita Camp Miasma, v katerem je zaslovela tedaj najstniška novinka Billy Preston, ki je odtlej zavrnila vsa povabila za nešteto nadaljevanj in se umaknila v osamo pacifiškega severozahoda. Holivudski producenti za »ponovni zagon« franšize zdaj angažirajo nadebudno mlado režiserko Kris, ljubljenko Sundance publike, ki se odpravi na srečanje z zdaj postarano divo (igra jo Gillian Anderson), da bi se v njeni gorski koči odvil nepredvidljiv in vse bolj intimni petting med intelektualno, akademsko napiflano režiserko v krizi (spolne) identitete in objektom njene popkulturne fascinacije. Jane Schoenbrun se zaveda pasti malikovanja in motiva filma-v-filmu; Najstniški seks v enaki meri satirizira puhlost sodobne filmske produkcije kot oholost prehitro uspelih filmarjev, v ta štos pa kot ustvarjalko, ki jo je s prvima dvema filmoma ustoličil prav Sundance, potisne tudi sebe.
Nov pogled na ikono
Povsem drugačen film je v Cannes poslal Poljak Pawel Pawlikowski, čigar asketski, strogo formalen slog, ki se naslanja na črno-belo fotografijo in tradicionalni format 4:3, je proslavil že njegova prejšnja filma (Ida, 2013, Hladna vojna, 2018). Očetnjava (Vaterland), ki tekmuje za zlato palmo, znova obdeluje teme razdeljene Evrope po drugi svetovni vojni, komunizma, družine in identitete, prvič pa v glavno vlogo postavi slovito ime, nobelovca Thomasa Manna, ki s hčerko Eriko (vedno izjemna Sandra Hüller) leta 1949 prvič po letu 1933 obišče domovino. Najprej se ustavi v Frankfurtu, kjer ga sprejmejo z državniškimi častmi (a tudi grožnjami), nato pa še za železno zaveso v Weimarju, kjer mu želi Rusiji podrejena vzhodnonemška nomenklatura podeliti Goethejevo nagrado.
Nemci se že pritožujejo nad rokovanjem z nacionalno ikono in njegovo družino: sin Klaus Mann, ki medtem v Cannesu stori samomor, je v filmu bolj fusnota, glavna protagonistka je v resnici Erika Mann, po eni strani vdana, po drugi pa odkrito kritična vest rahlo naivnega očeta, ki ga v ključnem obdobju formiranja nove Evrope v promocijske namene izkoriščata tako Vzhod kot Zahod. Mann je prikazan kot staromodni, Goetheju in poeziji predani umetnik, ki mu povojna razmerja niso najbolj jasna. Njegova zmedenost je po svoje razumljiva: kateri deželi kot ameriški državljan po novem pripada, kje je njegova domovina? Mogoče tega vprašanja preprosto noče razrešiti, sugerira čudovit sklepni prizor, ki – po Paulu Schraderju – ponuja tako transcendentalni stasis kot katarzo.
Primer mojstrske režije
Med favorite za zlato palmo pa se je takoj po projekciji filma Nenadoma (Soudain) izstrelil japonski maestro Rjosuke Hamaguči, čigar 196 minut dolgi film ne spada med njegove najdaljše, bo pa bržkone obveljal za enega najboljših. Hamagučijevi filmi nikoli niso pretirano komunikativni, kot izrazito »klepetave« dialoške drame zahtevajo veliko koncentracije in nekaj potrpežljivosti. Toda rezultati praviloma nagradijo gledalca, kot v zgodbi o nenadnem in nenadejanem razmerju med Marie-Lou (Virginie Efira), direktorico hospica, ki želi z inovativno filozofijo in sistemom ostarelim in omaganim vrniti digniteto in jih vsaj deloma vrniti v aktivno življenje, ter terminalno bolno japonsko gledališko režiserko Mari (Tao Okamoto), s katero v seriji dolgih pogovorov obdelujeta teme smrti, medčloveških odnosov, vpliva kapitala na rodnost ali razmerij med javnim in zasebnim, idealizmom in pragmatizmom.
Globoko empatična zgodba temelji na knjigi epistol med medicinsko antropologinjo Maho Isono in filozofinjo Makiko Mijano in bi v rokah manj talentiranega (in subtilnega) režiserja hitro zdrsnila v ceneno sentimentalnost ali didaktičnost, prav v ključnih čustvenih momentih pa se pokaže vpliv Hamagučijeve suverene režije, ki je sposobna združevati tragične teme in humor, soočanje s smrtjo in optimizem.