Se še spomnite filma Prvi človek (2018) v režiji Damiena Chazella – biografije, v kateri je Ryan Gosling igral astronavta Neila Armstronga? No, Projekt Zadnje upanje, ki sta ga letos režirala Phil Lord in Christopher Miller, se prav tako dogaja v vesolju in ima prav tako v glavni vlogi kanadskega igralca Ryana Goslinga. A če je bil Gosling v omenjenem filmu prvi človek na Luni, je zdaj zadnji človek v vesolju, ki lahko reši človeštvo. Petinštiridesetletni zvezdnik je tokrat Ryland Grace, osnovnošolski učitelj naravoslovja, ki je slučajno tudi doktor molekularne biologije in ki se zbudi na krovu vesoljske ladje 11 let, 10 mesecev, 14 dni in šest ur stran od Zemlje. Pač v galaksiji daleč daleč stran, pri čemer skupaj s protagonistom, ki ima zaradi dolgega spanca sprva luknje v spominu, z lepo izpeljanimi časovnimi preskoki med sedanjostjo in preteklostjo kot gledalci sproti izvemo, da je to ena tistih misij, s katere ljudje navadno ne pridejo nazaj, in da ljudem doma grozi počasna, a gotova smrt, saj je naše Sonce tako kot druge sosednje zvezde staknilo nekakšno okužbo, zaradi katere umira. Beri: ljudje bodo v nekaj desetletjih zmrznili. V tej filmski izpeljanki konca človeštva nam skratka namesto globalnega segrevanja grozi globalno ohlajanje.
A če je bil film o prvem človeku na Luni resna biografska drama, je Projekt Zadnje upanje, posnet po istoimenski knjižni uspešnici pisatelja Andyja Weira – ki je bil tudi avtor predloge za Marsovca (2015) Ridleyja Scotta – bistveno lahkotnejša kozmična avanturica, ki scenaristično slalomira med znanstvenim realizmom in znanstveno fikcijo. Kar pomeni preprosto to, da film sloni na resni znanosti in teorijah, a da se tam, kjer je to treba v imenu dobrega, napetega in lepega filma, zakoni biologije, fizike in kemije vselej umaknejo v drugi plan. Beri: dih jemajoče plezanje po vesoljski ladji je obvezno. Pač klasičen hollywoodski spektakel. Ta pristop sicer pooseblja glavni junak, ki je hkrati načitan znanstvenik, a je tudi oseba, ki se ne jemlje preveč resno, in mu v skafandru ne glede na okoliščine ne zmanjka šal. Gosling, ki so ga v karieri na račun čednega videza že večkrat posadili v redkobesedne vloge, v katerih je bilo dovolj biti lep za oko kamere, tokrat blesti kot klepetavi genij, čigar glavna orožja so empatija, humor in razmišljanje zunaj okvirov. Tudi preostala igralska zasedba je odlična, z nemško igralko Sandro Hüller na čelu, zvezdnico filmov Toni Erdmann (2016), Interesno območje (2023) in Anatomija padca (2023).
Tovrstnih filmov, v katerih se do zadnje minute rešuje človeštvo bodisi v vesolju bodisi pred stvarmi iz vesolja, smo seveda videli že nič koliko, a režiserjema Philu Lordu in Christopherju Millerju je v popularnem žanru vseeno uspelo sestaviti nov presežek, ki navdušuje tako s spektakularno avdiovizualno podobo kot simpatično zgodbo, primerno za odrasle in mlajše. V scenarističnih vrsticah se posrečeno mešajo prvine realistične obravnave vesoljskih misij – kar smo videli recimo v Cuarónovi Gravitaciji (2013), Nolanovem Medzvezdju (2014) in omenjenem Chazellovem Prvem človeku (2018) – in lahkotnejša narava Spielbergove klasike E. T. Vesoljček (1982), v kateri prednjačita prijateljska vez in učenje komunikacije med dvema popolnoma različnima vrstama. Projekt Zadnje upanje je skratka film, ki kot klasičen predstavnik znanstvenofantastičnega žanra hkrati z raziskovanjem vesolja pod drobnogled jemlje človeka, njegovo osrednje sporočilo pa je, da največjih problemov sodobnega sveta ni mogoče reševati enostransko, ampak le z nadpolitičnim sodelovanjem med različnimi posamezniki, kulturami in celo vrstami. Pri tem pa ne pozabi izpostaviti moči znanosti, ki je univerzalna ne glede na kulturo, državo ali osebno prepričanje ter temelji na preizpraševanju in samopopravljanju. Kar je v svetu, kjer mnenja na spletu izpodrivajo znanje, pomembno sporočilo. Zapakirano v zelo gledljivo ZF-odisejado.