Francozi so letos v Cannes poslali lepo število tako imenovanih državotvornih filmov, med drugimi film o De Gaullu (De Gaullova bitka) in Vichyju (Naš odpor), pa tudi film o odporniškem gibanju, o katerem še vedno neradi spregovorijo. Morda so zato režijo filma Moulin, zgodbo o Jeanu Moulinu, ki ga De Gaulle leta 1943 iz Londona pošlje na tajno misijo, da bi v Lyonu organiziral razbite frakcije odpora, prepustili Madžaru Lászlu Nemesu, ki po svetovnem uspehu s prvencem Savlov sin (2015) neuspešno išče čarobno formulo in nov presežek. Z Moulinom ga (še) ni našel, čeprav je konvencionalno realizirana zgodba o gestapovskih metodah in mučenju s Klausom Barbiejem, »klavcem iz Lyona« v glavni vlogi, precej boljši od njegovih zadnjih dveh filmov, samo odmisliti je treba karikature nacističnih »los, schneller« vojakov, pa gre.
Zgodba o odporu je prekleta tema francoskega filma, z odliko so jo obdelali zelo redki in izbrani režiserji, kot na primer Marcel Ophüls, ki je Barbieja in francosko kolaboracijo obdelal v slovitem dokumentarcu Hotel Terminus (1988), ali Jean-Pierre Melville, tudi sam član odpora, ki je adaptiral tako Vercorsa kot Josepha Kessla, odporu pa namenil tako tiho elegijo (Tišina morja, 1949) kot ostro kritiko (Vojska v senci, 1969). László Nemes v tej konstelaciji v resnici nikoli ni imel možnosti.
Boljši obraz Jamesa Graya
Opus Jamesa Graya, uglednega ameriškega cineasta, ima dva obraza; kadar se posveča »mednarodnim temam«, je večinoma povprečen, ko pa se kot rojeni Newyorčan ukvarja s svojim mestom, njegovim obrobjem in kriminalnim podzemljem, je brez izjeme v vrhunski formi. S filmom Papirnati tiger (Paper Tiger) se končno vrača v svoje naravno okolje, v drugo polovico osemdesetih let, obdobje reaganizma in porasta neoliberalizma.
Queens in Brighton Beach, enega od centrov ruske diaspore, začne v času propadanja sovjetskega imperija in med valom priseljevanja nadzorovati vse številnejša ruska mafija. V to skrajno nasilno okolje ambiciozni lokalni entrepreneur (Adam Driver) zvleče svojega mlajšega brata (Miles Teller), inženirja in strokovnjaka za urejanje industrijskih odplak, »dobrega človeka«, ki pade pod vpliv bratovih nerealnih poslovnih načrtov in s tem ogrozi ne samo sebe, temveč še svojo štiričlansko družino. Film odpre citat iz Ajshilove Oresteje in s tem trasira svojo simbolno podstat: z bogastvom in staro slavo prevzeti narod se spoprijema s propadom, trpljenje ima smisel, nazadnje zavlada red; dobro se plača, slabo se kaznuje. Preprosto in prepričljivo – James Gray se spogleduje s Scorsesejevimi Ulicami zla (1973), a igra v svojem registru.