Kot gostja letošnjega festivala kratkega filma FeKK, ki se je pred dnevi končal v Ljubljani, je predstavila štiri svoje kratke filme, ki na razne načine preizprašujejo, koliko so naše predstave o uspehu, prihodnosti, ljubezni in sanjah sploh še naše in koliko jih oblikujejo podobe in ideje, ki jih vsak dan nekritično zaužijemo na spletu.
Na festivalski okrogli mizi ste poudarili, da živimo v svetu, nasičenem z informacijami, pri čemer pa nam vse bolj manjka interpretacije. Je to tisto, kar vas žene k ustvarjanju filmov?
Zagotovo. Vlogo orodja družbene odtujenosti, ki sta jo Bourdieu in Pasolini nekoč pripisovala televiziji, so danes prevzela družbena omrežja, le da je njihov vpliv na naša življenja še veliko večji, saj gre za »televizijo«, ki jo ves čas prenašamo s seboj: v službo, na podzemno, celo v posteljo. Kar vodi v krizo pozornosti. Ko gledamo nek video na spletu, ta tekmuje z vsemi drugimi videi, ki krožijo okoli našega feeda, in včasih se moramo zavestno potruditi, da vsebino pogledamo do konca, ne da bi zdrsnili naprej po zaslonu in podlegli skušnjavi doomscrollanja. To je naša nova realnost in mislim, da v njej film predstavlja orodje, s katerim lahko ponovno vzpostavimo prostor pozornosti. V kinodvorani okoli nas ni zavihkov, aplikacij ali zaslonov, h katerim bi se lahko obrnili, kar našemu umu omogoča večjo zmožnost refleksije. Seveda je odvisno od filma – ne bom rekla, da vsi filmi gledalca vabijo h kritičnemu razmišljanju. A mnogi poskušajo ustvariti prostor, v katerem je gledalec lahko intelektualno aktiven, saj ga film izzove k interpretaciji. Mislim, da je to glavni razlog, zakaj snemam filme: v njih vidim moč, da nas spodbudijo k razmisleku.
Ustvarjate v hibridnih formah: prepletate dokumentarno gradivo, posnetke zaslona in fikcijo, pogosto pa posegate tudi po fragmentaciji, pri kateri v kadru hkrati obstaja več podob, oken, zaslonov in informacij.
Vse večji del našega obstoja se dogaja na spletu, zato sem iskala gledalsko izkušnjo, ki bi bila podobna izkušnji uporabnika, ki potuje po internetu – torej občutku informacijske preobremenjenosti in kognitivne nasičenosti, do katerega pride, ko si soočen s tolikšno količino različnih vsebin in podatkov. Obenem pa se izkušnja filma vseeno razlikuje od izkušnje na internetu, saj je v njih prisotna subjektivnost. Umetnik tukaj deluje kot ustvarjalec hiperteksta, ki ustvarja pot, po kateri bo šel gledalec.
Zelo osvežujoče je, kako vaš odnos do protagonistov – naj bodo to kripto verniki ali inceli – nikoli ne temelji na moralnih sodbah. Bolj vas zanima razumevanje družbenih in tehnoloških mehanizmov, ki te ljudi pripeljejo do problematičnih ideologij. Kaj je bila vaša vstopna točka v film Mehanika tekočin?
Sprva sem želela posneti film o aplikacijah za zmenke in množični produkciji osamljenosti na spletu, za katero so po mojem mnenju vsaj deloma odgovorne ravno te aplikacije. Potem pa sem med raziskovanjem odkrila incele in na Redditu naletela na profil Anathematic Anarhista, ki je postal središče mojega filma. Ko sem prebrala njegovo poslovilno pismo, sem se nenadoma zavedla, da jočem, kar me je kot feministko presenetilo. Ganila me je njegova osamljenost. Zato sem se odločila ustvariti namišljeni pogovor z njim – z incelom, ki bi me, če bi se poznala, kot žensko najbrž sovražil.
Želela sem mu povedati, kar čutim ob branju njegovega pisma, v današnjem politično vse bolj polariziranem svetu pa mi je film omogočil varen prostor za to. Močno namreč verjamem, da se moramo med seboj več pogovarjati. Nujno je, da ljudje z različnimi pogledi sedemo za isto mizo in poskusimo ugotoviti, v čem se lahko strinjamo in kako lahko živimo skupaj. To je pravzaprav moje glavno gonilo pri vseh filmih: poskušam razumeti ljudi, ki so mi politično in ideološko oddaljeni. Inceli so zame skrivnost. Tudi skrajno desno usmerjena oseba ali kripto vernik, katerega edini življenjski cilj je obogateti, je zame skrivnost. Kako so lahko ti ljudje del iste človeške vrste kot jaz? To se mi zdi fascinantno.
Ko že omenjate kripto vernika: protagonist vašega filma +10K, ki govori o moškem, ki sanja o 10.000 evrih dobička na mesec, vas v filmu sooči z vprašanjem o vaših lastnih željah in ambicijah. Takrat obrnete kamero nase, kar je zanimiva poteza.
Želela sem se osredotočiti na nekaj, kar nama je skupnega. Pol je čudovit fant, ki pa je imel izredno težko življenje: starša sta ga zapustila, tako da je v delavskem okolju, brez izobrazbe in perspektivne prihodnosti, odraščal pri babici. Zaradi tega razumem družbeno, materialno in kulturno infrastrukturo, ki je oblikovala njegove sanje in ambicije, čeprav se z njimi ne strinjam. In ko sem nekega dne izzivala njegove ideje o finančnem uspehu, me je izzval nazaj in poudaril, da njegove želje niso nič drugačne od mojih. Tudi sama stremim k svojim idealom in sanjam o sprejetosti in prepoznavnosti v filmskem svetu. Zato se mi je zdela pomembna gesta, da kamero obrnem nase ter prepustim Polu, da mi postavlja vprašanja. Tako sem pokazala na enakost med nama, namesto da bi nanj gledala iz moralno vzvišene pozicije.
Kakšno vlogo pa imajo v vaših filmih sanje? Lahko jih zaznamo kot tematsko nit vseh vaših filmov.
To se je zgodilo povsem nezavedno! Sanje me preprosto zanimajo; ne zgolj kot individualni pojav ali osebna, nezavedna manifestacija, ampak kot kolektivno nezavedno. Kot družbeni objekt sem jih prvič začela dojemati med branjem knjige Charlotte Beradt, Judinje, ki je pred začetkom druge svetovne vojne v Nemčiji pisala dnevnik svojih sanj in spraševala tudi druge Jude okoli sebe, o čem sanjajo. Po vojni je iz svojih rokopisov pripravila radijsko oddajo, nato pa napisala še knjigo The Third Reich of Dreams, ki pokaže, kako naša politična, družbena, kulturna in ekonomska realnost prodira v naše sanje. Vsi Judje so imeli nočne more, povezane z nacizmom, nadzorom, nasiljem in represijo, sama pa sem med branjem začela o sanjah razmišljati kot o sociološkem objektu, ki ga lahko preučujemo, da bi razumeli določeno skupno, kolektivno nezavedno. Sama imam recimo veliko nočnih mor, povezanih z materinstvom, kar je tema, ki ji bom posvetila svoj prvi celovečerni film.
Vaš način dela zahteva precej raziskovanja in časa, hkrati pa se zdi, da so teme, ki jih raziskujete, pogosto v nasprotju s pričakovanji ustaljenih struktur financiranja filmov. Kako se spopadate s tem?
Veliko srečo imam, da lahko živim od svojih filmov in zavedam se, da je to danes pravi čudež. A hkrati živim zelo prekarno življenje, ki me sili v to, da posnamem en film na leto, če želim preživeti in plačati najemnino. Največ sredstev sicer prejmem iz Francije, a predvsem na področju vizualnih umetnosti in ne filma. Klasične institucije, ki financirajo filme, mojih del načeloma ne marajo ali pa jih ne razumejo. Ne verjamejo v njih, medtem ko verjamejo v veliko filmov, ki po tistem, ko so posneti, zvodenijo brez kakršnega koli mednarodnega življenja.
Tukaj zato vidim precejšnje neskladje med tem, kar zanima selektorje in kuratorje festivalov, in tistim, kar financirajo institucije. Gre za financerje, ki za širše občinstvo očitno predpostavljajo, da je neumno, a sama v to ne verjamem. Seveda, če prebivalstvo leta in leta hraniš s hitro prehrano, bodo ljudje postali debeli in odvisni od hitre prehrane; če jih hraniš s solatami in zdravo hrano, pa sem prepričana, da jim bo sčasoma tudi to postalo všeč. Gre za zelo preprosto vprašanje vzgoje občinstva. Sama zato trenutno sredstva iščem drugje, kar pa me pogosto izčrpava; zato si v prihodnosti želim predvsem bolj ekonomsko vzdržen sistem, ki bi mi omogočil več časa in boljše pogoje ustvarjanja, v katerih ne bom več pod nenehnim pritiskom.