Dobrodošli v Hope
Južni Korejci znajo snemati filme, v katerih se brezšivno prepletajo različni žanri. Režiser Na Hong Jin je to veščino pokazal že v mojstrskem Ječanju iz leta 2016, vajo v slogu pa je ponovil z letošnjo znanstvenofantastično grozljivko Dobrodošli v Hope, ki jo na Liffu lahko vidite v sekciji Ekstravaganca. Podobno kot v omenjenem filmu tudi tokrat ne manjka ne komedije ne groze, prav tako pa ne junakom na velikem platnu ne gledalcu sprva ni jasno, kaj za vraga se dogaja v majhni vasi Hope blizu korejskega demilitariziranega območja. Vidimo le krvavo sled, na kateri se kopičijo trupla mrtvih krav, bikov pa tudi kakšnega kmeta. Je kriv medved ali pa je v odročen kraj prek Severne Koreje vendarle zataval sibirski tiger, se sprašujejo ljudje in policija v hyundaijih. In bolj ko gledamo, bolj spoznavamo prebivalce in prostor, zaznamovan z zgodovinsko vojaško napetostjo, nenehnim strahom pred sovražnikom in možnostjo vdora z druge strani.
Znanstvenofantastični element filma, v katerem po slabi uri prvič zagledamo nezemeljska bitja, se namreč iz prizora v prizor vse bolj bere kot prispodoba družbenih ran južnokorejske družbe, ki ima še vedno zelo živ zgodovinski spomin na korejsko vojno, njene posledice in trajno razdelitev države. Na Hong Jin je sicer oktobra na filmskem festivalu v Pusanu povedal, da je scenarij začel pisati okoli leta 2017, ko je bil zaradi poročil o ameriških vojaških letalih nad Pjongjangom prepričan, da bo na Korejskem polotoku izbruhnila vojna. Film lahko torej razumemo kot prispodobo razdeljenega polotoka, vendar se ponuja tudi širše družbena interpretacija, po kateri ima tale južnokorejski filmski posladek nekaj povedati o obči človeški težnji po delitvi sveta na »nas« in »njih«. Nezemeljska bitja so v tem smislu metafora za tujca, ki ga zaradi drugačnosti in nerazumevanja vse prepogosto avtomatično razglasimo za sovražnika.
Anže Lebinger
Rdeči hangar
Čilski črno-beli politični triler Rdeči hangar (Hangar rojo) v režiji Juana Pabla Sallata je postavljen v čas vojaškega udara v Čilu 11. septembra 1973. Na resnični zgodovinski osebnosti zasnovana zgodba je osrediščena okrog kapitana Jorgeja Silve, ki poučuje mlade kadete na vojaški akademiji. Ob državnem udaru vojska strmoglavi socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, Silva pa dobi ukaz, naj nekdanji hangar spremeni v center za pridržanje in mučenje političnih zapornikov. Silva se poskuša s sklicevanjem na svoje pristojnosti izogniti neposredni odgovornosti, toda ko začnejo v hangar prihajati tovornjaki z zaporniki in poveljstvo prevzame njegov nekdanji tekmec, polkovnik Jahn, se je primoran odločiti med poslušnostjo vojaški hierarhiji in lastno vestjo.
Sallato se v celoti osredotoči na moralni precep, v katerem se znajde Silva, ko se začnejo državne institucije leviti v instrumente represije. Dogajanje vojaškega udara potisne globoko v ozadje, v neostrino ali onstran meja kadra, v ospredje pa postavi tesne bližnje plane obrazov protagonistov, s katerih odčitavamo nenadno spremembo družbene klime. Pogosto uporablja tudi kamero, ki Silvi sledi od zadaj, tik za njegovimi rameni, da ima gledalec občutek, kot da ima Silvo ves čas nekdo na muhi, da ga opazuje in preži na njegov prvi napačen korak. Občutek ujetosti in klavstrofobije daje filmu tudi ožji slikovni format. Sallato tako z razmeroma preprostimi, a premišljeno uporabljenimi filmskimi izraznimi sredstvi ustvari izjemno napetost in gledalca prepričljivo povabi k razmisleku o moralni odgovornosti posameznika v represivnem sistemu.
Špela Barlič