Scorsese je bil bolehen otrok. Zaradi močnih napadov astme je otroštvo namesto ob športu in divjanju po ulicah newyorške Male Italije v veliki meri preživljal v kinu ter na velikem platnu spremljal magične svetove Powlla in Pressburgerja, vesterne in historične epe, dokler ni kot najstnik odkril italijanskega neorealizma Vittoria De Sica in Roberta Rossellinija, ki sta pomembno zaznamovala njegov filmski izraz in identiteto potomca sicilijanskih imigrantov. Kino pa ni bil njegovo edino zatočišče od glasnega in kaotičnega domačega okoliša, ki ga v šali rad primerja z Boschevo sliko. Prosti čas je kot ministrant in dijak deške katoliške šole pogosto preživljal tudi v bližnji cerkvi, kjer ga je, željnega življenjske usmeritve, za trenutek celo zamikal duhovniški stan. A njegova vera se je kmalu zamajala – in bila nato ob štirih ločitvah, odvisnosti od kokaina in skorajšnji odpovedi srca še nekajkrat na hudi preizkušnji. Njegovo poslanstvo je vendarle ležalo drugje.
Scorseseja tako danes poznamo kot režiserja, producenta in scenarista, a tudi kot pomembnega zagovornika ohranjanja in restavriranja pozabljenih in spregledanih mojstrovin kinematografij sveta. Leta 2007 je tako ustanovil neprofitno organizacijo World Cinema Foundation, ki je do danes restavrirala in digitalizirala že več kot petdeset filmov – od kubanske in mehiške do indijske, alžirske, senegalske, tajvanske kinematografije. A čeprav njegovo enciklopedično poznavanje filmske zgodovine radi enačimo s scenarijem, v katerem cele dni osamljeno preživi ob gledanju filmov, v intervjujih rad poudari, da danes svoj prosti čas preživlja predvsem z družino. V mlajših letih tega ni znal, kot dokazujejo štirje propadli zakoni – med letoma 1979 in 1982 tudi z igralko Isabello Rossellini – ter dejstvo, da se je šele s peto poroko in tretjo hčerko (Francesca je danes znana tiktokerka) zares izkazal kot mož in oče. Pred tem v zasebnem življenju ni bil prisoten: konzumiralo ga je delo, zapadel je v depresijo, postal odvisen od kokaina, imel destruktivno afero z Lizo Minelli … Dokler ni po snemanju glasbenega dokumentarca Zadnji valček pristal v bolnišnici z notranjimi krvavitvami. Večmesečno druženje z rokerskim bendom The Band je s seboj pripeljalo svojevrsten življenjski stil, pa tudi posledice. A tukaj je v situacijo posegel Robert De Niro, za katerega Scorsese priznava, da mu je kratko malo rešil življenje, ko mu je med obiskom v bolnišnici predlagal, da opusti kokain in z njim posname nov film. In nastal je Pobesneli bik.
Robert de Niro mu je rešil življenje
Film je De Niru in montažerki Thelmi Schoonmaker – ta se podpisuje pod vse Scorsesejeve filme od Pobesnelega bika naprej – prinesel oskarja ter dokončno zakoličil opus režiserja, ki pod drobnogled postavlja človeški pohlep, kriminal, nasilje in mačizem ameriške družbe. A čeprav so bili njegovi filmi skoraj brez izjeme deležni kritiškega in komercialnega uspeha, se je Scorsese vselej gibal na obrobju hollywoodskega sistema. Večino svoje kariere je preživel v iskanju denarja in finančne podpore, ki bi mu omogočila ustvarjanje filmov po lastni viziji; brez produkcijske hiše, ki je Kazino kljub dobremu zaslužku označila za »neuspešen«, in kontaminacije Harveyja Weinsteina, ki naj bi vplival tako na končni izdelek Tolp iz New Yorka kot na razmesarjenje končne montaže Letalca. Po slabi izkušnji sodelovanja s studiem Miramax je režiser celo prvič pomislil na upokojitev, a tudi umik k studiu Warner Bros s filmom Dvojna igra ni rezultiral v večji složnosti režijske in produkcijske vizije. Studio je od njega zahteval franšizo, film, v katerem protagonisti preživijo in pustijo odprto možnost za nadaljevanje zgodbe. A Scorsese je vztrajal pri svojem, kar mu je nazadnje končno prineslo prvega oskarja.
Zlovešči otok tako predstavlja njegov zadnji studijski film. V zadnjih letih je svojo finančno svobodo namreč presenetljivo našel pri ponudnikih pretočnih vsebin – Irca je financiral Netflix, pod Morilce cvetne lune pa se je podpisal Apple Studio. Zato se kljub letom še zmeraj počuti, da ima v obdobju filmskih franšiz in superherojev kot glasen zagovornik izvirnih ter osebnih zgodb še zmeraj veliko povedati. Kot pravi, se je pravzaprav šele nedavno znebil vse svoje jeze ter se nehal prilagajati in obremenjevati z mnenjem drugih ljudi. Morda je prav to pripeljalo do njegove nedavne epopeje o belskem pohlepu in eksploataciji ljudstva Osage; ali kot sta njegovo nagrado za življenjsko delo utemeljila vodji berlinskega filmskega festivala Mariette Rissenbeek in Carlo Chatrian: »Njegov pogled na zgodovino in človeštvo nam je pomagal razumeti, kdo smo in od kod prihajamo.«
