Portorož se v času Festivala slovenskega filma ne spremeni kaj dosti. Edino v smeri Avditorija in Magazina Grando, kjer potekajo filmske projekcije, okrogle mize in strokovna srečanja, je nekoliko več ljudi. Tako kot že nekaj let je na filmskem festivalu veliko mladih, kar po besedah direktorja festivala Bojana Labovića dogajanju dodaja mladostno energijo, ki jo na festival prinašajo študentke in študenti.
Kinotečna poslastica
Portoroški festival se od drugih loči tudi po tem, da igralci in obiskovalci v dvorano vstopajo po modri preprogi, žal pa ga kdaj zaznamujejo tudi dokaj prazne dvorane, predvsem pri filmih, ki so bili že v redni distribuciji.
V sredo so na festivalu zavrteli tudi film Let mrtve ptice (1974) Živojina Pavlovića, s katerim so zaznamovali kar tri okrogle obletnice: 100-letnico igralke Ivanke Mežan, 90-letnico scenarista Branka Šömna in 80-letnico igralke Majde Grbac. Film, ki je ob nastanku osvojil dve zlati areni na filmskem festivalu v Pulju, so predvajali v analogni tehniki s 35-milimetrskega filmskega traku. Ker pa imajo na voljo le en analogni projektor, so med projekcijo naredili tudi kratek, petminutni odmor za menjavo koluta – tako kot nekoč.
Tudi študentski vrvež se je ta dan povečal, saj so v amfiteatru Avditorija pripravili študentsko filmsko srečanje, ki je bilo namenjeno povezovanju mladih ustvarjalcev, izmenjavi izkušenj in sklepanju novih poznanstev.
Zmaga heroine nad patriarhatom
Med dokumentarnimi filmi je veliko pozornost vzbudil film Planina, ki velja za enega od favoritov za nagrado vesna. Sinjajevina ali Sinjavina je velika pašna gora severne Črne gore, apnenčasta planota, dolga približno 40 kilometrov in široka 15 kilometrov, ki leži v povprečni višini 1600 metrov med Kolašinom in vasjo Njegovuđa pri Žabljaku, s kanjonom Tare na eni strani in Moračo na drugi. Planota se razteza desetine kilometrov v odprti travi in vrtačah, skoraj brez gozda in skoraj brez asfalta, poleti pa se napolni s katuni, sezonskimi naselji, kamor družine z govedom in ovcami pridejo iz dolin, sir in kajmak delajo kar tam, pred prvim snegom pa se spustijo nazaj v dolino.
Film o pašniškem življenju na črnogorskih vrhovih Sinjajevine prikazuje boj proti patriarhatu skozi lika Gare in hčerke njene umrle sestre. V mirno in dokaj enolično življenje planšarjev se nekega dne prikrade grožnja, da bo na planini zrasel vojaški poligon. Potem ko se je Črna gora brez referendumskega glasovanja odločila za vstop v Nato, so zavarovano območje začeli obletavati helikopterji z enim in edinim ciljem. Teren je nadvse primeren za Natov vojaški poligon.
Sedemletni projekt
Režiserski dvojec Petar Glomazić in Biljana Tutorov sta na gorovje prihajala sedem let. Glomazić je na pašnikih v pastirski skupnosti preživljal poletja med otroštvom, prostor je dobro poznal. Ko je postajala grožnja Natovega poligona vse večja, se je tam vzpostavila močna civilna iniciativa. Takoj ko je pastirica Gara Jovanović s konja nagovorila zbrane uporne prebivalce Sinjajevine, sta režiserja vedela, da bo prav ona središče filma.
Na teren je ekipa hodila v čim manjši zasedbi, poleg režiserjev le še direktorica fotografije Eva Kraljević, saj sta se le tako lahko vzpostavila zaupanje in intima, ki ju je ekipa želela ujeti na film. Zgodba se pred občinstvom odvija tako, kot se je tudi za ekipo. Zlagoma se luščijo plasti odnosa med Jovanovićevo in hčerko njene pokojne sestre, ki ju poleg velike topline in navezanosti hromi družinska travma. V filmu pa se soočamo z dvema posledicama patriarhata: nasiljem nad ženskami in nad naravo. Glomazić meni, da so v patriarhalni družbi prav ženske največje heroine, kar sta želela prikazati tudi v filmu Planina z izvirnim angleškim naslovom To Hold a Mountain.
Direktorica fotografije Kraljevićeva je povedala, da si je želela planino prikazati, kot je, ne pa kot z razglednice. Za zvočno podobo filma je poskrbel Julij Zornik, pri produkciji je kot svetovalka sodelovala tudi slovenska producentka Ira Cecić.
V izboru za evropsko nagrado
Kot koproducent pri Planini sodeluje tudi Slovenija. Po sredini projekciji v Portorožu je producent Rok Biček iz Cvinger filma razgrnil začetke zgodbe in dejstvo, da je civilna iniciativa na čelu z Garo na koncu uspela – na Sinjajevini ne bodo nikoli več poslušali detonacij, preletov ali česar koli, kar bi lahko vznemirilo lokalno prebivalstvo, tako ljudi kot živali, ki igrajo v filmu eno ključnih vlog. Zbrane pa je razveselil tudi z novico, da je Evropska filmska akademija (EFA) objavila ožji seznam kandidatov za nominacije za evropske filmske nagrade, med katerimi je tudi film Planina.
V ožji izbor za nagrade pa so se od filmov s slovenskim pečatom v različnih izborih uvrstili še Kozmonavti Lea Černica in slovenska manjšinska koprodukcija Nihče ni nič rekel Tamare Todorović.