Miha Baloh se je rodil 21. maja 1928 na Jesenicah. Otroštvo je preživel pri babici v ljubljanskih Dravljah, nato pa se vrnil k staršem na Jesenice. Leta 1948 se je kljub očetovemu nasprotovanju – Balohovi so imeli na Jesenicah trgovino in gostilno – vpisal na Akademijo za gledališče, režijo, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral iz dramske igre.
Nastopati je začel na Jesenicah, igral je v Mariboru, v sezonah 1953/54 do 1958/59 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Leta 1977 je postal član SNG Drama Ljubljana in ostal do upokojitve leta 1989. 15. septembra 1955 se je v Ljubljani poročil z igralko Štefanijo Drolc.
V poklicu svobodnega filmskega umetnika se je pojavljal 18 let. Prvo vlogo je dobil v filmu Svet na Kajžarju (1952) v režiji Franca Štiglica. Po letu 1966 pa se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih. Leta 1963 ga je Jadran film pri snemanju filma Nevesinjska puška zavaroval za takrat vrtoglavih 120 milijonov dinarjev, kar je bilo enakovredno skoraj 200 gledališkim plačam. Vse nevarne prizore v filmu je Baloh odigral sam.
V filmu Veselica (1961) Jožeta Babiča je upodobil kurirja Aleša, čez noč zaslovel in postal zvezda jugoslovanskega filma. Za vlogo je prejel zlato areno na festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju.
Proslavil se je tudi v filmih Ples v dežju in Dvoje. Kot je v igralčevi biografiji zapisal Marcel Štefančič jr., so bili prav ti filmi s prej omenjeno Veselico pisani na kožo Balohu, na platno so pripeljali nov tip junaka, modernega, urbanega, skeptičnega do države, v kateri živi.
Med letoma 1964 in 1966 je zaigral v koprodukcijskih filmih o Vinetouju, kjer so z njim nastopala nekatera slavna evropska filmska imena, denimo Elke Sommer in Terence Hill, nato pa dosegel mednarodno slavo z naslovno vlogo v televizijski seriji Omar Pascha (1971) pod taktirko francoskega režiserja Christiana Jaqua.
Nepogrešljiv je bil tudi v filmih Maškarada (1971) in Ko pride lev (1972) Boštjana Hladnika.
Igral je v več kot 40 slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških in drugih filmih ter domačih televizijskih igrah in nadaljevankah. Bil je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter ljubljanskega Vala 202.
Poleg zlate arene je prejel še nagrado zlata vrtnica za najboljšega jugoslovanskega televizijskega in filmskega igralca (za nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob, 1977), leta 2005 je prejel častno priznanje Društva slovenskih filmskih delavcev, leta 2008 postal častni občan Jesenic, 2014 pa je prejel nagrado Društva slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre.
Lani so na Jesenicah v Kosovi graščini pripravili razstavo o njegovem življenju. »Miha Baloh, jeseniški gledališki in filmski igralec, je gledalce in predvsem gledalke privlačil s svojim igralskim talentom in karizmo,« je tedaj dejal avtor razstave Aljaž Pogačnik iz Zgornjesavskega muzeja.
