Če je cikel z začetkom meseca odprla Ozujeva mojstrovina Potovanje v Tokio, pa se danes obračamo k celini, katere kinematografija nam ostaja največja neznanka: zavrtel se bo filmski dvojček »očeta afriškega filma« Ousmana Sembèna, ki leta 1963 kot prvi temnopolti Afričan posname film v podsaharski Afriki.
Do leta 1960 nad francoskimi kolonijami velja »Le décret laval«, ki afriškemu prebivalstvu zakonsko prepoveduje snemanje filmov. Sembène, primarno pisatelj, zato šele z razglasitvijo neodvisnosti svojega rodnega Senegala dobi priložnost, da svoje v veliki meri nepismeno ljudstvo nagovori preko univerzalnosti filmskega jezika. Čeprav nikoli ni nehal pisati in so njegovi filmi pogosto nastali kot adaptacije lastnih romanov, je v kinematografiji prepoznal boljšo možnost izobraževanja ter družbeno-političnega ozaveščanja afriškega prebivalstva, predvsem pa je film razumel kot politično orodje, ki mu končno omogoča ustvariti realistično podobo svoje države; to so do te točke namreč opredeljevali izključno zunanji, kolonialistični pogledi.
Svoj kratek film Borom Sarret tako financira preko novoustanovljenega filmskega biroja de Gaullove vlade, ki pod pretvezo finančne in tehnične pomoči nad afriškimi režiserji še naprej vzdržuje svojo neokolonialno oblast. Film kljub večjim kompromisom – kot je dejstvo, da ga je moral posneti v francoščini – pomeni začetek prebujanja novega avtorskega izraza, ki navdih tokrat še črpa iz italijanskega neorealizma; a tega vendarle postavlja v afriški kontekst boja posameznika proti sistemu.
Kritika kolonialne misli
Že svoj naslednji film, Dekle iz Afrike (La noire de…, 1966), tako razpre v večplastno kritiko kolonialne misli, ki tudi po turbulentnem procesu dekolonizacije ostaja odtisnjena v francosko družbo. Gre za na videz preprosto zgodbo o mladi Senegalki Diouane (izvrstna vloga naturščike Mbissine Thérèse Diop), ki v Dakarju stopi v službo varuške za bogat francoski par. A film, ki z montažnimi rezi in nelinearnim potekom dogodkov nosi vzporednice s francoskim novim valom, njeno »srečo« kmalu obrne na glavo, ko v upanju na boljšo prihodnost zapusti svoje mesto ter se s parom preseli na francosko Azurno obalo. Vloga varuške se spreobrne v neskončna gospodinjska opravila, hiša postane zapor in dekle, ki metropolitansko Francijo ob prihodu idealizira, se v novi državi nenadoma počuti kot sužnja, ki jo belska delodajalka dnevno žali, ponižuje in dehumanizira. A tudi ta film ni nastal brez kompromisov: Sembène uspe šele svoj naslednji film Mandabi (1968) v celoti posneti v maternem volofskem jeziku, medtem ko mora scenarij Dekleta iz Afrike za pridobitev financiranja prepisati v francoščino.
Jezikovne dihotomije v njegovem opusu tako v ospredje stopijo šele s poznejšimi deli, ki občinstvu slikajo jasno lingvistično ločnico med tistimi z in brez družbene moči. A prav dejstvo, da ima Diouane, ki v filmu raje kot suženjstvo belski buržuaziji izbere avtonomijo (čeravno ta pomeni smrt), tudi svoje notranje monologe izključno v jeziku kolonizatorja, nas še danes opominja na dejstvo, kako dolgo je bila afriškim državam zanikana možnost izražanja svoje subjektivitete, zgodovine, kultur in jezikov.
Prihodnji ponedeljek
argentinski pogled
Kot nov cikel filmov opisuje Koen Van Daele, gre za »odkrivanje novih idej, pristopov, slogov, estetik, podob, zvokov… Za srečanje z nečim, česar ne poznamo.« Naslednji ponedeljek bo tako prikazan še dramaturško nekonvencionalen Zavojček ljubezni argentinskega filmskega ustvarjalca Gastóna Solnickega, ki asociativno niza zamirajoča in izginjajoča dejanja in tradicije »starega« Dunaja; kot nostalgijo za cigaretnim dimom, ki se je še do pred kratkim vil čez njihove kavarne. Začetek oktobra pa nam v sodelovanju z Otokom v Ljubljani in Mestom žensk prinaša še dva novejša filma: ljubeč poklon naravi Geografije samote ter ukrajinski film Klondike, ki odpira prostor ženskemu pogledu na vojno.
