Ustvarjalci Odiseje v režiji Christopherja Nolana pred premiero, ki bo pri nas 16. julija, v intervjujih zelo radi poudarjajo tudi to, da gre za prvi komercialni celovečerec, ki je bil v celoti posnet s 70-milimetrskimi kamerami formata imax, ki omogoča posebno visoko ločljivost. Za povprečnega slovenskega gledalca se ob tem zastavlja preprosto vprašanje – kaj bo imel od tega? Brez ovinkarjenja je treba reči, da slovenski gledalci pač ne bomo deležni popolne izkušnje, kakršno omogoča ogled v posebni imax dvorani, saj pri nas takšne kinodvorane enostavno nimamo. Za večino je zato najbližja in najbolj priljubljena izbira CineStar Arene Imax v Zagrebu. Za tiste s severovzhoda države pa je dobra možnost tudi obisk kina v Gradcu. Kljub temu se del prednosti formata vseeno prenese tudi v običajno kino projekcijo: slika je zaradi kakovostnejšega izvornega materiala praviloma ostrejša in bogatejša z detajli. A največjo razliko pod črto vendarle prinese način projekcije. Šele na velikanskem platnu, z ustreznim projekcijskim sistemom in razširjenim razmerjem slike film deluje kot najboljši približek tistemu, kar so ustvarjalci posneli.
Navedbe studia in ustvarjalcev filma v promocijskem obdobju je zato treba jemati z nekaj rezerve. Ne, ker bi šlo za zavajanje, temveč zato, ker smo v Sloveniji zaradi opremljenosti kinodvoran pri izkušnji formata imax omejeni. Je pa to v širšem smislu dosežek za industrijo, ki zna v prihodnje pripomoči k še boljši splošni izkušnji obiska kina. Nolan je sicer večkrat poudaril, da ga format navdušuje že od najstniških let, ko je v čikaškem muzeju znanosti in industrije prvič videl dokumentarec v tem formatu. Zakaj? Ker snemanje v formatu imax pomeni bistveno ostrejšo sliko in izvorno skoraj kvadratno razmerje slike 1.43:1 (kar v polnosti izkoristijo le največje imaxove dvorane), v splošnem pa se prevaja v to, da gledalec namesto klasičnih črnih robov vidi več vsebine na vrhu in dnu zaslona. Glavna razlika je namreč v velikosti filmskega traku: standardni filmski trak je širok 35 mm, pri imaxu pa se uporablja trak, širok 70 mm. To pomeni izredno visoko ločljivost – v teoriji navadno govorimo o 12K do 18K v primerjavi s tipičnim 4K-formatom – in že omenjeno neklasično razmerje med višino in širino slike.
Drago in nepraktično snemanje
Zakaj torej vsi ne snemajo v formatu imax? Preprosto – ker je zelo drago in zelo nepraktično. Kamere stanejo več sto tisoč evrov, kar pomeni tudi drage sposojalnine, prav tako je nekajkrat dražje razvijanje filmskega traku. Zaradi same velikosti traku gre sicer v kamero zgolj za okrogle tri minute traku za snemanje. Za nameček tehta samo ohišje teh posebnih kamer od 45 do 50 kilogramov, pri čemer pa največja ovira, ko govorimo o igranih celovečercih, niti nista sama teža kamer in pogosto menjavanje traku, temveč hrup kamer, saj tako glasno ropotajo, da je slišati, kot bi se »stepla« spenjač in šivalni stroj. Zaradi česar jih režiserji uporabljajo predvsem za akcijske prizore, medtem ko dialoge snemajo praviloma z bistveno tišjimi 65-milimetrskimi kamerami drugih sistemov. »To je res glasna kamera. Pri intimnih prizorih bi bilo to še pred letom dni nemogoče. Zvok preprosto ne bi deloval,« je za CBS denimo povedal Matt Damon, ki igra naslovnega junaka Odiseja.
To je tudi razlog, da se studio s tem dosežkom ni začel hvaliti že med snemanjem. Za potrebe Odiseje so morali skupaj z Nolanovo ekipo in podjetjem Imax najprej razviti novo rešitev – posebno zvočno izolirano ohišje, tako imenovani blimp, ki je občutno zmanjšalo hrup kamere in omogočil snemanje dialogov od blizu. Čeravno je celoten sistem nato tehtal več kot 130 kilogramov, zaradi česar so morali izdelati posebej ojačane vozičke za kamero, da so lahko to malo »pošast« uporabljali tudi na zahtevnih snemalnih lokacijah. Je bilo vredno truda? Direktor fotografije, Nizozemec Hoyte van Hoytema (Oppenheimer, Medzvezdje, Ona) je v enem izmed promocijskih videov dejal, da tako pač je – da sta na koncu ne glede na morebitne neprijetnosti vedno na prvem mestu gledalec in njegova izkušnja.