Če ste si že ogledali novo filmsko Odisejo, potem ste opazili, da v filmu, polnem fantazijskih elementov in mitičnih pošasti, v primerjavi z večino sodobnih akcijskih spektaklov stežka opazimo sledi računalniških učinkov. To pa zato, ker režiser Christopher Nolan že pregovorno prisega na praktične trike, digitalno čarovnijo pa uporabi predvsem kot dopolnitev resnično posnetega dogajanja. Praktični učinki imajo naravno svetlobo, teksture in obnašanje, kar je težko poustvariti z računalniško grafiko. Rezultat je prepričljivejši film, po ogledu katerega se vprašaš: »Kako za vraga pa so posneli tole?« Zato smo popisali, kako se je Nolanova ekipa lotila nekaterih najbolj impresivnih prizorov.
V jami z 18-metrsko lutko
Eden najznamenitejših prizorov vračanja Odiseja na rodno Itako je srečanje s kiklopom Polifemom, velikanskim pastirjem, ki grško posadko, ki si je postregla z njegovim živežem, ujame v votlino in jih začne hrustati drugega za drugim. Filmarji so s kombinacijo lutkarstva, animatronike in robotike zgradili kar 18 metrov veliko mehansko lutko, ki jo je oživil lutkar in igralec Bill Irwin, prizor pa so posneli v čudoviti Nestorjevi jami v Grčiji. Z vizualnimi učinki so nato v poprodukciji zgladili ostrejše robove, dodana vrednost pa je tudi v igri igralcev, ki so lahko namesto na zeleni zaslon z igro reagirali na fizično prisotno imitacijo mitološkega orjaka.
Ženski bicepsi
Če ste bili prepričani, da je Nolan v prizoru z Lestrigonci, ljudožerskimi velikani, uporabil računalniško animacijo, ste se zmotili. Prizor napada in občutek razlike v višini med obema stranema je dosegel z eno najstarejših filmskih iluzij – prisilno perspektivo (forced perspective). To je bilo nato še poudarjeno z izbiro igralcev: na eni strani so bili v lestrigonskih oklepih dva metra visoki kaskaderji, na drugi, v vlogi Odisejeve posadke, pa dvojniki, visoki 150 centimetrov in manj. Z omenjeno postavitvijo kamere je Nolan z direktorjem fotografije Hoytem van Hoytemo ustvaril vtis, da velikani nad možmi segajo več metrov v višino. Matt Damon, ki igra Odiseja, je razkril, da ga je v nekaterih kadrih nadomeščala 137 centimetrov visoka kaskaderka Devyn Dalton, za katero je dejal, »da je imela ene najbolj impresivnih rok, kar jih je kdaj videl«.
Moški prašički
Anne Hathaway in Tom Holland, ki igrata Odisejevo ženo Penelopo in sina Telemaha, sta v intervjujih povedala, da sta bila zraven, ko so snemali prizore s čarovnico Kirko, a da jima vseeno ni povsem jasno, kako je Nolanu in ekipi uspelo posneti enega najbolj srhljivih prizorov v filmu. Ko Kirka Odisejeve može spremeni v prašiče, igralka Samantha Morton namreč njihove obraze in telesa dobesedno oblikuje z rokami, medtem ko protetične maske, gibljive animatronske komponente in posebni učinki ličenja poskrbijo za vtis, da se človeški obrazi pred našimi očmi raztezajo v prašičje rilce. Svoje doda tudi montaža, ki spretno poustvari vtis postopne fizične preobrazbe v slogu dobre telesne grozljivke.
Zakopali so jih v pesek
Zdi se neverjetno, a tudi v prizorih Odisejevega obiska Hada, v katerih padli bojevniki vstajajo iz peska, Christopher Nolan ni iskal bližnjic z računalniškimi triki, ampak so kaskaderje dejansko zakopali v črni pesek. Vsak je dihal skozi skrito dihalko, ob njem pa je stal član ekipe, zadolžen izključno za njegovo varnost. Ko je bil prvi kaskader prekrit s peskom, se je začel odštevalnik časa in ekipa je imela le nekaj minut, da je posnela celotno sekvenco, preden so morali ljudi ponovno izkopati. Ključnega pomena pri tem je bila tudi količina peska – če bi ga bilo preveč, se kaskaderji ne bi mogli sami dvigniti iz tal. Šele po tem so prizor, ki so ga posneli na črnih vulkanskih plažah Islandije, po potrebi digitalno dopolnili.
Mesece na odprtem morju
Nolan po premieri filma veliko govori tudi o snemanju na morju. Pred začetkom produkcije je tuhtal, kako bi zaradi zahtevnosti čim bolj skrajšal čas plovbe, nazadnje pa je na krovu z igralci preživel štiri mesece. Sprijaznil se je, kot pravi, s tem, da gre za Odisejo, zato v želji prikazati resnične izzive starodavnih pomorskih poti preprosto ni šlo drugače. Uporabili so pravo oceansko ladjo Draken, repliko vikinške ladje, ki je že preplula Atlantik, igralci pa so naredili tudi schnellkurs veslanja. Na platnu tako gledamo prave valove, v enem od kadrov pa bežno vidimo tudi delfine. Neki član snemalne ekipe je ob tem pristavil: »Veste, kje tega ne bi ujeli? V studijskem bazenu!«
Tisoče statistov
Za prizor s trojanskim konjem, ki je razprostrt čez cel film, so filmarji izdelali več desetmetrskih konjev, za prizore vdora za obzidje Troje pa najeli na tisoče statistov, kar spominja na snemanje v zlati dobi velikih hollywoodskih zgodovinskih spektaklov v petdesetih letih 20. stoletja, ko so nastale epske mojstrovine z monumentalnimi scenografijami in množičnimi prizori. Za ta prizor je snemanje potekalo v starodavnem utrjenem mestu Aït Benhaddou v Maroku, kjer je Nolanova ekipa prvotno arhitekturo iz ilovice dopolnila s scenografskimi elementi, kar jim je med drugim omogočalo snemanje v krogu 360 stopinj.
Vodni skuterji in jeklene vrvi
Za prizor z vrtincem Karibdo in pošastjo Scilo, v katerem grška posadka v ozki morski ožini pluje med dvema nevarnostma, so ob ladji vozili vodne skuterje, ki so v krogih ustvarjali močne tokove in manjši vrtinec, ki so ga nato vizualni mojstri uporabili kot osnovo za digitalno razširitev, hkrati pa je koordinator kaskaderjev George Cottle na pravi ladji namestil sistem jeklenih vrvi, s katerimi je šest kaskaderjev sunkovito potegnil z ladijskega krova in tako poustvaril trenutke, ko pošast pomorščake iztrga z ladje. x