»Neverjetna umetnica, nepozabna junakinja italijanskega filma, ki jo je občinstvo oboževalo, veliki režiserji pa cenili.« To so besede italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, ki jih je izrekel v poklon igralki Claudii Cardinale, ki je v torek umrla v francoskem kraju Nemours v 87. letu starosti. »Francozi bomo to italijansko in svetovno zvezdnico vedno nosili v svojih srcih in ostala bo zapisana v večnost zgodovine svetovne kinematografije,« pa je ob igralkini smrti zapisal francoski predsednik Emmanuel Macron.
To brez dvoma drži. Kariera Claudie Cardinale je trajala šest desetletij, posnela je več kot 150 filmov, zaslovela je v zlati dobi italijanskega filma, ko je igrala v filmih režiserskih velikanov. Rojena v Tuniziji je v svet filma dokončno stopila pod taktirko Federica Fellinija in Luchina Viscontija. Leta 1963 je kot 25-letna igralka nastopila v njunih filmih Leopardo in 8½. Filma so snemali sočasno in Cardinalejeva je nenehno potovala med Rimom in Sicilijo. Še huje je bilo, da si je morala tedensko barvati lase. »Visconti me je želel kot rjavolasko z dolgimi lasmi, Fellini pa kot blondinko,« je kasneje pojasnila. Napor se je izplačal: kritiki so jo po premierah filmov označili za »utelešenje povojnega evropskega glamurja«. Kmalu je začela snemati tudi hollywoodske filme, med njimi je denimo igrala v vesternu Sergia Leoneja Bilo je nekoč na Zahodu, ob Petru Sellersu pa v filmu Pink Panter. Njen soigralec David Niven ji je tedaj dejal: »Claudia, skupaj s špageti si največji italijanski izum.«
Hollywood ji ni bil pogodu. Razmišljala je celo, da bi popolnoma opustila igralsko kariero, ker ni želela postati kliše. Zato se je vrnila v Evropo ter snemala filme v Italiji in Franciji.
Zagovornica pravic žensk
Kritiki so jo pogosto primerjali s soigralkami, denimo s Sophio Loren in Gino Lollobrigido, a je Cardinalejeva vedno poudarjala, da se ne vidi kot njihova tekmica, temveč kot del generacije, ki je ženskam v filmu odprla nove poti.
Kajti poleg tega, da je bila odlična igralka, je bila tudi izjemna zagovornica ženskih pravic. Šele v zrelih letih je razkrila, da je kot najstnica doživela posilstvo, zaradi katerega je pri 19 letih postala mati sina Patricka, ki ga je dolga leta vzgajala kot samohranilka. Producenti so ji svetovali, naj otroka skriva pred javnostjo. »Bila sem mlada, prestrašena, a hkrati odločna, da ne bom zatajila svojega sina,« je dejala. »Moja zgodba je dokaz, da te tragedija ne definira, ampak se sam odločiš, kdo si,« je še dodala.
Leta 2000 je bila imenovana za veleposlanico dobre volje pri Unescu v priznanje njenemu zavzemanju za položaj žensk in deklet. »Imela sem veliko srečo. Poklic mi je dal možnost, da svojo slavo namenim številnim dobrim ciljem,« je tedaj dejala. Dve leti kasneje, ko je na Berlinalu prejela nagrado za življenjsko delo, pa je razložila: »Živela sem več kot 150 življenj: bila sem prostitutka, svetnica, romantičarka, vsaka vrsta ženske – in čudovito je imeti možnost, da se znova in znova preobraziš.«
