Klic v sili je novi film kultnega filmarja Sama Raimija (Zlobni mrtveci, Spider-Man), ki na površju govori o tem, kako mladi šef Bradley, ki podeduje svetovalno podjetje, pri napredovanjih spregleda svojo najbolj nadarjeno zaposleno Lindo, namesto nje pa na direktorski stolček porine svojega bivšega sošolca in golfskega partnerja, njo pa nato za tolažilno »nagrado« vzame na eksotično službeno potovanje v Bangkok. Beri: vzame jo le zato, ker on in njegovi prijateljčki direktorčki pač potrebujejo nekoga, ki dejansko kaj ve in bo oddelal posel. A namesto prihoda na cilj letalo v zasuku usode strmoglavi nekje v Tajskem zalivu, Bradleyja in Lindo pa kot edina preživela naplavi na enega od idiličnih, a neobljudenih otočkov. Kjer se delitev dela, ki sta jo prinesla iz firme, ponovi. Ona znova prispeva levji delež, to je išče hrano, izdeluje orodje, postavi tabor in zakuri ogenj. On pa je medtem poškodovan in pretežno počiva. Beri: je približno toliko produktiven kot prej v vlogi šefa.
A delitev dela se ponovi, dinamika moči pa se obrne na glavo. Linda, za katero se izkaže, da je fenica resničnostnega šova Survivor in da zato obvlada abecedo preživetja v divjini, namreč svojega ošabnega, manipulativnega, zoprnega šefa zelo hitro opomni, da »nista več v pisarni«. Saj veste, tako kot je bogataše v Östlundovem Trikotniku žalosti po brodolomu jahte prizemljila čistilka. Nekateri kritiki so sicer srednji del Raimijevega filma kritizirali zaradi razvlečenosti, kar je v strogo filmskem obrtniškem smislu še kar na mestu. V tem delu pač bolj kot ne gledamo slabšo, bolj humorno verzijo Brodoloma. V vsebinskem smislu pa je zadeva vendarle mnogo bolj zanimiva. S prestavitvijo dinamike nadrejeni-podrejeni iz natrpane pisarne na rajsko plažo je namreč še toliko bolj razgaljen sam izkoriščevalski odnos delovnega razmerja. Še toliko bolj se vidi, kdo je res kompetenten, kdo daje dodano vrednost in kdo je živel od položaja. Raimi skratka v podtonu preživetvenega trilerja razgalja toksično korporativno kulturo, z njo pa enega osrednjih neoliberalnih mitov – to je mit o meritokraciji. Mit, ki pravi, da trg deluje ter nagrajuje trdo delo in sposobnost.
Pri tem nazorno pokaže, koliko organizacijskega, skrbstvenega in čustvenega dela ostaja nevidnega. In spolno zaznamovanega. Pri čemer se Raimi s satiriziranjem ekonomskih mehanizmov izkoriščanja vrača k tistemu, kar zna najbolje – to je posneti žanrsko zaokrožen film z nevsiljivo pripetim socialnim komentarjem. Kar je zelo uspešno počel recimo s kriminalko Preprost načrt, v kateri je konec devetdesetih kritiziral ameriške sanje; zlasti mit, da je finančni uspeh edino pravo merilo boljšega življenja. Hkrati je Klic v sili, če smo iskreni, tudi prvi Raimijev hit po skoraj dveh desetletjih, potem ko je nazadnje navdušil daljnega leta 2009 z grozljivko V žrelu pekla, v kateri se pekel začne po tistem, ko bančna uslužbenka v želji po dokazovanju starejši ženski zavrne dodatno podaljšanje hipoteke. Med tistim in letošnjim filmom se ob tem, zanimivo, ponuja očitna vzporednica – v obeh vidimo, kako družba na eni strani od ženske pričakuje empatijo, kapitalistični sistem na drugi pa nagrajuje predvsem brezčutnost. Divji finiš letošnjega filma slednje poudari s klicajem.