Leta 2002 je izšel prvi celovečerni igrani film franšize Resident Evil, posnet po priljubljenih videoigrah japonskega podjetja Capcom, v katerem je v znameniti rdeči obleki in s srebrno beretto v rokah svet pred virusom in zombiji reševala Milla Jovovich. Kljub ne najboljšim kritikam je film sčasoma obveljal za kultno akcijsko grozljivko. Tudi in predvsem zaradi specifičnega vizualnega in pripovednega sloga nizkoproračunskih kinematografskih produkcij. Estetika B-filma je tudi eden izmed zaščitnih znakov videoiger, iz katerih so filmarji selektivno črpali za številna nadaljevanja, ki so sledila prvencu.
Recept z Millo Jovovich se je dokončno izpel s šestim filmom Nevidno zlo: Zadnje poglavje iz leta 2016, nakar so producenti pet let pozneje poskusili obuditi filmsko franšizo z rebootom Nevidno zlo: Dobrodošli v Raccoon Cityju. Film iz leta 2021 je želel zgodbo zvesteje približati dogajanju iz prvih dveh videoiger, a med občinstvom ni bil dobro sprejet. Po finančni logiki je sledil nov samostojni ponovni zagon serije, ki ga tokrat režira Zach Cregger; igralec, režiser in scenarist, ki je že posnel odlično tesnobnico Barbar (2022), lani pa prav tako odlično Uro izginotja (2025). S tem potrjuje, da njegove predhodne uspešnice niso bile nikakršno naključje.
Cregger namreč tudi v novem Nevidnem zlu pokaže, da obvlada žanr grozljivke, v katerem tokrat v klasičnih 90 horror minutah stavi na minimalistično zgodbo, ki jo zgolj na robovih vpenja v širši narativ videoiger. V osnovi gre za svežo zgodbo skozi oči kurirja Bryana, ki ni tipičen junak serije, kar pomeni, da ne obvlada vseh vrst strelnega orožja, krošejev in brc, pač pa je eden od nas. Povprečni posameznik, ki se iz dneva v dan bori za ekonomsko preživetje, ob tem žonglira svoje zasebno življenje, nato pa po spletu okoliščin zapelje v svet, ki pred njegovimi očmi vse bolj pada s tečajev. Štoparke, ostareli kmetje, psi in celo otroci mu na vsakem ovinku strežejo po življenju.
Pri čemer je v filmu predvsem prepričljivo ujeta nebogljenost povprečnega posameznika, ki se znajde iz oči v oči z zombiji. Groza v filmu primarno izhaja iz občutka nemoči protagonista, ki v vsakem trenutku ne ve točno, kaj in kako narediti, kaj šele hitro nabiti šibrovko. In z orožjem tudi zadeti tarčo. Pri tem so v scenarij lepo všiti elementi iz videoiger, in sicer brez cenene nostalgije in odvečnega pihanja na dušo oboževalcem serije. Novo Nevidno zlo je v tem smislu korak nazaj od znanih likov in akcijskega pedigreja filmov z Millo Jovovich, zato pa dva koraka naprej v smeri preživetvene grozljivke, kjer osrednji liki ne dočakajo nujno nadaljevanja.
Novo Nevidno zlo je potemtakem uspešen ponovni zagon franšize z več vidikov. Prvič, oddalji se od prekompleksne in prenasičene zgodbe predhodnih videoiger in filmov, s čimer v prvi plan znova stopijo pošasti, gravž in groza, zaradi katere je serija sploh zaslovela. Drugič, prek običajnega protagonista, ki nima spričevala iz vojaškega usposabljanja, se lahko gledalec še toliko bolj vživi v prvotni izbruh virusa v znamenitem Raccoon Cityju. In tretjič, film je tudi režijsko izjemno spretno posnet, pri čemer Creggerju celo uro in pol uspe zadržati napetost, ki jo razbremenjuje s posrečeno situacijsko komiko. V vseh pogledih zgleden filmski dosežek in brez dvoma imenitna odskočna deska za novo filmsko dobo Nevidnega zla. Potem ko so v zadnjem desetletju novo identiteto našle videoigre, se zdi, da je na pravi poti tudi filmska divizija.