Dominacija vzhodnoevropskih režiserjev – tako bi lahko pospremili podelitev nagrad na 79. filmskem festivalu v Cannesu, ki se je v soboto zvečer sklenil z zmagoslavjem romunskega režiserja Cristiana Mungiuja za film Fjord. Mungiuju, ki je prvič slavil leta 2007 s filmom Štirje meseci, trije tedni, dva dneva, sta se z veliko nagrado žirije za film Minotaver in s palmo za najboljšo režijo za Očetnjavo pridružila še Rus Andrej Zvjagincev in Poljak Pawel Pawlikowski. O vseh treh filmih smo že poročali.
Trojici »avtentičnih« Vzhodnoevropejcev pa lahko prištejemo še prejemnico nagrade žirije, Nemko Valesko Grisebach, ki je skoraj tri ure trajajočo Sanjsko pustolovščino (Das geträumte Abenteuer) posnela v bolgarski koprodukciji, na tamkajšnjih realnih lokacijah, z bolgarskimi igralci in v bolgarskem jeziku. Film – ambiciozen, zahteven, ne povsem uspel, a vseeno fascinanten – so predvajali zadnji dan festivala, zato o njem velja povedati še nekaj besed.
Preplet medosebnih odnosov
Kdor je bral Mejo bolgarske avtorice Kapke Kassabove (s filmom nima povezave), se je dodobra seznanil z mejnim območjem okrog Svilengrada na tromeji med Bolgarijo, Grčijo in Turčijo. Ta »skrajni rob Evrope« na presečišču kultur, ver in političnih prepričanj je med drugim rodovitno okolje za tihotapljenje, trgovino z belim blagom in druge vrste kriminala, in v tem okolju se po dolgih letih srečata lokalna arheologinja, ki na griču nad mestom raziskuje kulturno dediščino, ter njen mladostni prijatelj, ki se v mesto vrača po dvajsetih letih in ki je (bil) očitno povezan s kriminalom. Sanjska pustolovščina ima kopico likov in malo konkretne naracije, počasi odstira pretekle zamere, izdana zavezništva, stare dolgove. Vsak je vsakemu nekaj dolžan, bodisi materialne dobrine bodisi odgovore. To je film velikih pripovednih pričakovanj; postopno dviganje suspenza napoveduje prihajajoči »prelomni dogodek«, da bi se nazadnje izkazalo, da Valesko Grisebach zanimajo predvsem človeška razmerja na najintimnejši ravni.
Zmagoslavje vzhodnoevropskih avtorjev, ki brez izjeme ustvarjajo z večinskimi finančnimi vložki zahodnoevropskih partnerskih držav, je pomembna prelomnica za canski festival, ki je dolga leta – hote ali nehote – ignoriral filme iz tega nekdaj izjemno kreativnega okolja. Drži, Mungiu, Zvjagincev in Pawlikowski so uveljavljena imena, vsi so tudi že osvajali nagrade v Cannesu, a nikoli tako skupinsko. Bolgarija, popolni canski outsider, si lahko upravičeno lasti delež nagrade žirije.
Znova prezrti James Gray
Kako je bilo s preostalimi palmami, je bil kdo po krivici izpuščen? James Gray je potrdil status večnega poraženca, s Papirnatim tigrom, enim najboljših filmov festivala, je šestič tekmoval v Cannesu in se šestič domov vrnil praznih rok; sam bi rekel, da krivično, letošnji tekmovalni program resnično ni briljiral. V filmu Nenadoma režiserja Rjusukeja Hamagučija so nagradili obe glavni igralki (Virginie Efira in Tao Okamoto), razdelili so tudi nagrado za glavno moško vlogo, med Emmanuela Macchio in Valentina Campagna v podpovprečnem Strahopetcu (Coward) režiserja Lukasa Dhonta.
Na pol je šla tudi nagrada za najboljšo režijo, poleg Pawlikowskega sta bila nagrajena Javier Ambrossi in Javier Calvo, sorežiserja ambiciozno zastavljene, a ponesrečene tripartitne Črne žoge (La bola negra), ki se ukvarja z dediščino španske državljanske vojne, medtem ko je nagrado za scenarij prejel Emmanuel Marre za Našo odrešitev (Notre salut), zgodbo, postavljeno v okupirano Francijo pod Vichyjem.
Zgodovina, motivi spomina, dediščine in (nacionalne) identitete so bili druga rdeča nit nagrajenih filmov. Se bomo čez nekaj let spomnili letošnjih canskih filmov? Nekaterih da, druge smo pozabili kmalu po odhodu iz kinodvorane.