Kot učenec režiserja Clauda Chabrola, predstavnika francoskega novega vala, je Hladnik iz Pariza nekaj francoskega novega vala prinesel tudi v jugoslovansko kinematografijo, z Maškarado, natančneje njenimi prizori spolnih odnosov, homoseksualnosti in spolnih udov, pa je takratno javnost prisilil, da je bolj kot o sporočilu, žanru in slogu filma debatirala o primernosti filma za mladino.
Zupan, Duletić, Jovanović in Zobec
Še pred cenzuro se je film soočil s kar nekaj spremembami. Scenarij zanj je napisal Vitomil Zupan, a kot smo pred časom pisali, Hladnik nad scenarijem ni bil pretirano navdušen. Sprva mu je pri priredbi pomagal režiser Vojko Duletić, pozneje pa sta delo prevzela Dušan Jovanović, ki je spremenil dialoge, in Peter Zobec kot asistent režije. Glavno vlogo Gantarja bi moral igrati britanski igralec Stanley Baker, ki je bil v času snemanja ravno v Ljubljani, a se je usklajevanje terminov, kljub temu da je pristal, da bo igral zastonj, preveč zavleklo, zato je vlogo prevzel Miha Baloh.
Ni primerno za otroke!
Uradna premiera filma je bila 11. junija 1971, prva repriza pa šele decembra s pripisom: »Ni za otroke!« Medtem ko bomo torej obletnico filma praznovali pozneje v letu, film te dni praznuje 50 let od zasedanja cenzurne komisije, ki se je prvič in za zdaj tudi edinkrat v zgodovini slovenskega filma odločila, da bo posegla v prikazovanje filma. Ob tej obletnici smo zato pogledali, kako so o cenzuri filma pred 50 leti poročali naši predhodniki v Nedeljskem dnevniku ter kdo so bili tisti, ki so film prepovedali.
Kot je Nedeljski dnevnik, ki je tiste tedne zelo natančno obveščal o dogodkih, poročal 31. januarja 1971, si je republiška komisija za pregled filmov, po domače cenzurna komisija, film prvič ogledala 30. decembra 1970. Do druge projekcije 27. januarja 1971 je režiser Hladnik že izrezal približno 80 metrov celuloidnega filma oziroma približno tri minute, a komisija se je že decembra odločila, da film ni primeren za javno prikazovanje. V komisiji, v kateri je bilo devet članov, je sodeč po poročanju Nedeljskega dnevnika vladalo veliko nelagodje, delno zaradi vsebine filma, delno zato, ker so morali uporabljati prijeme, kot je cenzura.
»Sem proti cenzuri, ampak...«
Predsednik komisije Vitko Musek je na primer takrat povedal, da je tudi sam proti cenzuri, a da ima to smolo, da ga je republiški sekretar za kulturo in prosveto imenoval za predsednika te komisije in da mora zato svojo nalogo opravljati po svojih najboljših močeh. Član, sicer tudi režiser Igor Pretnar je pripomnil, da težav ne bi bilo, če bi imeli možnost prepovedati ogled filma mlajšim od 18 let, še en član Rado Bordon pa je film kritiziral tudi z umetniške plati, saj naj ne bi imel trdne idejne teze, ki bi bila rdeča nit filma in zgodbe. »Po umetniški plati me najbolj moti to (kar sem že javno izjavil), da so v zgodbo in potek filma pritegnjeni nedorasli otroci.«
Najbolj sočen naj bi bil v svoji izjavi novinar in član komisije Djuro Šmicberger, ki je po poročanju Janeza Mallyja odgovoril v slogu junakov cenzuriranega filma: »Nehajte me drkati s temi usranimi vprašanji! Križ sem naredil čez svojo zajebano klerikalno vzgojo. Posodabljam se! Zdaj sem zmenjen z nekim pederjem, kasneje pa grem nekam, kjer se bomo šli skupinski seks. Ciao!« Mally je ob tem pripomnil, da je Šmicberger zadel »žebljiček na glavo«.
V naslednji številki Nedeljskega dnevnika pa se je Mally lotil četverice cenzorjev, ki si filma konec decembra niso ogledali in tako niso sodelovali pri odločanju o njegovi usodi. Franci Pivec si filma ni mogel ogledati, ker je služil vojaški rok, Tanja Premk pa je svojo odsotnost opravičila s predavanji na AGRFT, ki jih je imela ob sredah ob 12. uri, ko se je predvajal film, malce pa ji je ponagajal tudi sam datum, torej 30. december. »Omeniti moram tudi, da sem bila o projekciji prepozno obveščena.« Pa ne samo to, nujno je morala v tujino.
Eni v vojski, drugi na silvestrovanju
»Bližal se je konec leta, silvestrovala pa sem na Madžarskem.« Sicer pa se je tudi ona strinjala, da prepovedi predvajanja ne bi bilo, če bi ogled lahko prepovedali mladoletnim. »Ne zdi se mi tako grozno nemoralen ali šokanten,« je po ogledu povedala članica Tanja Premk. »Maškarada se mi zdi celo zastarela, saj je – po mojem mnenju – zamudila svojo dobo. Filmarji so dobo seksualnega filma že dodobra izkoristili. Hit vsekakor ni! Filma ne bi prepovedala!« Prav tako ga ne bi prepovedal Štefan Kališnik, če bi seveda našli način, da se ogled filma prepove mladini.
Zakaj Dimitrij Rupel ni preprečil cenzure
Med tistimi, ki bi lahko prišli na projekcijo in kot borci za svobodo govora z vetom preprečili prepoved javnega predvajanja, je bil tudi član komisije Dimitrij Rupel. Ta se predvajanja ni udeležil, ker je imel 30. decembra 1970 ob 12. uri neodložljiv sestanek. »Proti mojim načelom je, da bi govoril o stvareh, ki jih ne poznam ali pa jih nisem videl – kot je primer s Hladnikovim filmom Maškarada,« je bil načelen pozneje naš večkratni zunanji minister in član mnogih političnih strank, ki si je ob tej priložnosti, da bi odvrnil pozornost, dovolil še oceno slovenskega karakterja. »Film si je doslej ogledalo le nekaj ljudi, o njem pa se širijo govorice, kot da bi ga že vsi videli – in to dvakrat! To je tipično za nas, Slovence!«
Odgovornost za cenzuro je želel prevaliti na psihiatre. »Če je film za mladoletnike škodljiv, naj o tem spregovorijo strokovnjaki – psihiatri, ki se s tem poklicno ukvarjajo. To ni niti kulturni niti ideološki problem in nesmiselno je, da se sedaj cel kup ljudi ukvarja s tem. Naj povedo psihiatri, če bi javno predvajanje res tako močno prizadelo ljudi! Kar se filma samega tiče, pa sem mnenja, naj o njem spregovore filmski kritiki – pa naj bo kakršen koli že!«
Kot se v članku sprašuje naš novinar Mally, bi bil rezultat sklepa cenzurne komisije drugačen, če bi se decembrske projekcije udeležilo devet in ne samo pet članov, zato je cenzuro primerjal s hazardom (saj očitno nikoli ne veš, kdo bo imel sestanek, kdo pa silvestrovanje na Madžarskem). Je pa dodal, da je bilo takrat za slovenske celovečerne filme na leto na razpolago približno 300 milijonov starih dinarjev, Maškarada pa je stala okoli 100. »Če gre v bunker, ne bo denarja od vstopnic, če ne bo denarja od vstopnic, pa je nekdo vrgel eno tretjino zgoraj omenjene vsote skozi okno!«
Milijonov se na dolgi rok sicer ni vrglo skozi okno, saj je bil film v svoji polni dolžini prvič vendarle predvajan leta 1982 v takrat erotičnem Kinu Sloga.
