Nebojša Taraba, producent: Novine so daleč največji avdiovizualni izvozni izdelek v zgodovini Hrvaške

Tisti, ki ne vedo, kako poteka produkcija, se ne zavedajo časovnega zamika, ko gledajo serijo, saj je najprej treba napisati scenarij in serijo potem še posneti. Nekatere stvari so se v tem času res zgodile, tako da serija morda res deluje kot reportaža, a to ni reportaža, to je dramska serija. Tudi sam sem, sploh kar se tiče mesta Zagreb in našega župana Ivana Bandića, presenečen, koliko podobnosti ima s serijo, kar me malo straši. Ivica Đikić (scenarist, op. a.) je dobro identificiral nekatere politične mehanizme v naši družbi, ko jih je vključil v zgodbo, pa je dosegel visoko stopnjo podobnosti z resničnostjo.

Delal sem v neodvisnih medijih, Slobodni Dalmaciji, Novem listu, Feral Tribunu, Globusu, in to v devetdesetih letih ter do novega tisočletja. Takrat so pritiski prihajali predvsem iz političnih centrov moči, vsi lastniki pa so se znali uspešno postaviti po robu pritiskom politike. Problem je nastal, ko so začeli prihajati pritiski s strani velikih oglaševalcev. Jasno je bilo, da se bo tu popustilo. Žal so veliki gospodarstveniki pomembno vplivali tudi na uradno politiko in se je pogosto zgodilo, da si, če si raziskoval zgodbo s političnim značajem, hitro naletel na nekoga od takratnih ključnih igralcev iz gospodarstva in politike, oni pa so imeli prepričljive mehanizme pritiska na lastnike časopisov, najbolj z zaustavitvijo oglaševanja. V tem primeru se lastniki niso mogli upreti tako učinkovito kot pri direktnem pritisku premierja ali predsednika.

Naša glavna stranka je javni servis, HRT, in občutimo to, da politika včasih ne razume javnega servisa in avtonomije, ki bi jo ta moral imeti. V tem smislu smo kdaj imeli probleme, a so bili na srečo kratkotrajni in so bili vedno vezani na obdobje menjave uprave televizije, ki je prišla ob istem času kot menjava oblasti. Vsi imajo namreč to slabo navado, da ko pridejo na oblast, namesto da bi od predhodnikov vzeli najboljše, rečejo, da pred njimi ni bilo nič dobro, in tako so se vedli tudi do nas, čeprav smo neodvisni. Mi delamo z vsako upravo in obstajamo zunaj sistema, hkrati pa smo odvisni od financiranja tega sistema. Neverjetno se mi zdi, da se ne leva ne desna politika pri nas ni vedla pametno do medijev. Vsaka je bila prepričana, da ji javni medij mora služiti. Javni medij so politiki spreminjali v partijski ali državni medij. Niti trenutni premier ne razume medijev in jim govori, o čem bi morali pisati. Morda ni toliko problem v sami politiki kot v tem, da ne znajo izbrati pravih ljudi, ki so odgovorni za strategije in nastope v medijih.

Je, in odzivi niso bili negativni. Že v drugi sezoni smo dobili odzive ljudi iz pravosodja, tudi sodnikov, odvetnikov in politikov z obeh strani.

Eni in drugi so jo sprejeli enako, ker smo bili v tem smislu nevtralni, tako da dobivamo komplimente od obojih. Mislim, da so Novine na splošno dobro, katarzično vplivale na medijsko kulturo.

Ne bi se strinjal s tem. Z nobenim likom ne generaliziramo spola. Diana Mitrović je lik, ki ji njen poklic pomeni vse v življenju. Je brezkompromisna v zaščiti idealov, etike in norm, ko gre za njen poklic, po drugi strani pa gre kot človek čez neke druge norme in etiko. Scenarist ni niti malo nežen do nje. Nerealizirana je v vsem, razen v svojem poklicu, ampak je ne obsojamo. Pri nas ni nič črno-belo, in to je posebnost in kakovost serije, ki jo posebej izpostavljajo tudi tuji kritiki. Novinarji v seriji niso svetniki, popolna ljudska bitja, ampak ljudje s slabostmi, problemi, pogosto pa ti problemi vplivajo tudi na to, kako opravljajo svoje delo.

Tako je. Tudi novinarji ne morejo ves čas govoriti, da je za vse kriva politika. Tudi oni so privolili v igro nenaravnega zbliževanja s protagonisti. Tudi oni so se pustili prepričati, da so tisti, ki spreminjajo resničnost. Novinarji ne spreminjajo resničnosti, novinarji resničnost interpretirajo, spreminjajo pa jo ljudje na podlagi tega, kar preberejo, vidijo v medijih. Največja napaka novinarjev pri nas je bila, da so začeli verjeti, da spreminjajo resničnost, čeprav nimajo takega položaja in to tudi ni naloga medijev v družbi. Njihova ključna naloga je predstavljanje resničnosti, in to je ta nesporazum biblijskih razsežnosti, v katerem smo vsi izgubili. A da se vrnem k prikazovanju žensk… Poglejte druge like. Vsak je drugačen, vsekakor pa nismo želeli pogrevati niti enega stereotipa, ne o novinarjih ne o politikih, in mislim, da je to tudi razlog za uspeh serije – da se zgodbe ni lotila na stereotipen način.

Res je, ni lahko čtivo in tega smo se zavedali. Med pripravo na sezono smo imeli veliko razprav, saj je zgodba zelo zapletena in je zahtevala velik trud ekipe, še posebno režiserja Daliborja Matanića, ki je to zgodbo moral prenesti v sliko, ter Ivice Đikića, ki je izjemno fleksibilen avtor. V tem smislu je šlo za res čudovito sodelovanje med menoj in Miodragom Silo, ki sva producenta, ter Ivico in Daliborjem, torej scenaristom in režiserjem. Novine so politični triler in niso zabava za široke množice, zato je javni servis v tem smislu izkazal zelo veliko zaupanje, da smo projekt skozi obdobje štirih vlad izpeljali do konca. V Ameriki so, ko smo bili dostopni na Netflixu, gledalci redno popisovali like in delali diagrame, da bi lahko sledili seriji, včasih pa so se javili tudi s kakšnim vprašanjem. Prvi dve epizodi sezone sta vedno prelomni, potem pa zgodbo že lahko spremljate.

Ne, odobritev smo potrebovali za vsako sezono posebej, smo pa že na prvem natečaju rekli, da je zgodba zamišljena kot trilogija in da se bo prva sezona gibala okoli medijev, druga okoli politike, tretja pa okoli pravosodja in prepletenosti vseh treh.

Okoli 135.000 ali 140.000 evrov na epizodo, kar je zelo malo, glede na to, kako je videti in za kako veliko produkcijo gre. Imamo veliko igralcev, veliko lokacij, snemamo z dvema snemalnima enotama, v produkcijski ekipi je okoli 70 ljudi. Večernji list nam je na neki način rešil življenje, ko nam je odstopil svoje staro uredništvo, kjer smo snemali prizore, ki se dogajajo na uredništvu Novin.

HRT je financiral nekaj več kot 90 odstotkov serije.

Pravice smo prodajali naprej skupaj s HRT prek našega globalnega distributerja Keshet International. HRT ima ekskluzivo za Hrvaško, preostali svet pa pokrivamo prek distributerja in si potem s HRT delimo odstotek od prodaje.

To je poslovna skrivnost, mislim pa, da so Novine daleč največji posamezni izvozni izdelek nekega avdiovizualnega dela v zgodovini Hrvaške in da niti en projekt ni dosegel takšnega bruto prihodka, ko govorimo o prejšnjih dveh sezonah. Zdaj se z Netflixom pogajamo o tretji, bomo pa Novine prodajali tudi drugim.

Na prvem mestu je lepo zaslužil HRT, potem pa naš distributer in mi.

To vemo, ker so o seriji pisali in ker so o njej pisali hvalospeve vsi vodilni latinskoameriški mediji, od argentinskih in brazilskih do mehiških.

Ponekod smo tudi »trending«. Pred mesecem se nam je javil kolega, ki je bil v New Yorku, in nam povedal, da smo bili dobrih deset dni v rubriki »trending«, tako da kdo ve, kako to gre…

Uspeh je 6. junija lani prišel na HBO Go in HBO Now, 2. avgusta pa je New York Times napisal zelo dobro kritiko, kar je redko, ko gre za drame v neangleškem jeziku. Lepo pa je bila serija sprejeta tudi v zahodni Evropi, kar so mi povedali kolegi producenti, distributerji, prikazovalci…

Običajno so globalni igralci na lokalni ravni predvajali svoje uspešnice, HBO pa je naredil to revolucijo, da je iskal lokalne stvari in jih dvigoval na globalno raven.

Evropa si intenzivno prizadeva vzpostaviti koprodukcijski model, kar je razumljiva reakcija evropskega prostora, da se postavi po robu globalnim pretočnim platformam, kjer so vendarle dominantne ameriške vsebine. Evropa ima res veliko skupnih točk. Mi pri eni od serij sodelujemo z Islandijo in nimamo nobenih problemov, sodelovanje pa postaja na neki način tudi uradno stališče Evropske unije. Poleg tega so v EU, ko gre za velike streaming platforme, sprejeli kvote, ob teh kvotah pa še nacionalne kvote. Zdaj velja, da 30 odstotkov prihodkov, ki jih ustvarijo platforme za pretakanje vsebin v Evropi, gre za evropsko produkcijo, potem pa so še lokalne kvote, ki v Franciji denimo znašajo celo dodatnih 25 odstotkov.

Pogledal sem si prvi dve epizodi, ki sta bili zelo dobri. Ne vem, kaj se je zgodilo kasneje, ampak z režiserjem Klemnom Dvornikom sem bil ves čas v stiku, ker sem jim poskušal pomagati in jih povezati z različnimi producenti, s Keshetom, Beta Filmom, kolegico iz neke indijske družbe, ki pokriva Daljni vzhod. Mislim, da je pomembno, da se v tujino prebijejo tudi druge serije iz regije. Upam, da jim bo uspelo. Pred mesecem so sporočili, da so na Amazon šle Sence na Balkanu in Ubice mog oca. Zelo nam je pomembno, da se izkažemo, tako kot so se Skandinavci.

Ko smo na Berlinalu imeli sestanek s televizijo ZDF, se je postavilo vprašanje, v čem je razlika med našim, slovanskim noirjem in nordijskim. Nordijski noir prihaja iz družb, ki so tako rekoč popolno organizirane, dokler se ne pojavi posameznik, ki začne rušiti ta sistem, sistem pa nato poišče svoje najboljše ljudi, ki ga obranijo pred norci, manijaki. Pri nas je obrnjeno. Smo v prostoru neke nenehne tranzicije in sistem nikoli ni zares vzpostavljen, pogosto pa se stvar konča pri posamezniku, ki na koncu mora ščititi samega sebe. Naš noir, črnina prihaja iz tega, da sistema ni in da se ne moremo vzpostaviti kot družba, tam pa noir prihaja od tistih, ki vzpostavljen sistem hočejo porušiti. Imamo pa mi kot prostor zelo zelo veliko zanimivih zgodb, tragičnih, a zelo dobrih, ki si zaslužijo, da jih povemo.

Naš jezik Američanom zveni čudno, a mislim, da so streaming platforme prebile to oviro. Bong Joon Ho je ob prejemu zlatega globusa za Parazita dejal, da je ta ovira visoka kot črka v podnapisu. Gre za opuščanje navade in cone udobja. V Evropi imamo polno tržišč, kjer so vse originalne vsebine sinhronizirane. Mi smo eno od redkih območij, ki ima podnapise, in mislim, da je to naša velika prednost. Ne glede na to, kako uspešna je sinhronizacija, se vedno ubije del originalne dimenzije. Ta ovira je zdaj prebita, sploh med mlado publiko, ki se ne ukvarja več s tem in je odprta do vsega. Gre za novo kulturo, ki je globalna. Mladi komunicirajo z metajeziki, ki so veliko bolj kompleksni od verbalnega izražanja, včasih pa so celo pomembnejši od samega jezika. Moč zgodb leži v avtentičnosti, iskrenosti. Nam se zdi pomembno, da vedno pripovedujemo našo zgodbo, ker nas bo potem želel slišati ves svet. Največja napaka se mi zdi, ko kolegi hočejo povedati našo zgodbo na ameriški način.

Želel bi si, a se to še ni zgodilo. NBC Universal je sicer naročil scenarij za pilotno epizodo, Keshet Studio v Ameriki pa je to naredil. NBC Universal se na koncu ni odločil zanj, a ni rečeno, da se ne bo še kaj zgodilo.

Bil sem v žiriji za kratkometražne komedije, in sicer v skupini za Latinsko Ameriko, in bilo je izjemno. Večina serij, med katerimi smo izbirali, je nastala v produkciji HBO ali Netflixa, tako da so bile res vrhunske.

Da, ti so trenutno v razvoju. Eden od projektov se ukvarja s priredbo romanov Draga Hedla, ki jih je navdihnila serija tekstov o mladoletniški prostituciji v domu v Osijeku – to so Izborna šutnja, Ispovjedna tajna in Kijevska piletina. Drug projekt, serijo naravne in družbene katastrofe, razvijamo z Islandci. Gre za dramedijo, inverzno migrantsko zgodbo o velikem vulkanskem izbruhu na Islandiji, zaradi katerega življenje naslednjih 30 let tam ni mogoče, zato se evropska skupnost odloči, da bo vse ljudi preselila na hrvaške otoke in tako zaščila njihov obstoj. Z rusko produkcijsko hišo razvijamo znanstvenofantastično zgodbo, ki se dogaja v obdobju hladne vojne in bi jo opisal kot Dosjeje X, ki srečajo Černobil in Mindhunter. Potem sta tu še zgodba iz domovinske vojne in nemško-hrvaška produkcija Amnezija, ki govori o tihotapljenju migrantov, kar je na balkanski poti večji posel od droge.

Na tem prostoru še nikoli nismo imeli tako velikega medijskega igralca. Beta Film je eden največjih na svetu in ima resne ambicije v celotni jadranski regiji, ki je zdaj zelo fragmentirana, pod nemškim okriljem pa bi lahko preskočili nekatere ovire in začeli snemati resne koprodukcije. Beta Film nam že na začetku omogoča distribucijo in izhod na svetovno tržišče, zelo pomemben je tudi pri financiranju razvoja projektov ter nam zelo dviga koprodukcijski potencial, ko gre za partnerje iz drugih delov Evrope, saj sodelujejo z vsemi, tako z javnimi kot s komercialnimi televizijami ter največjimi streaming platformami.

Da, pa tudi producenti. Če imajo delno financiran projekt, lahko pridejo do nas, mi pa bomo poskušali organizirati produkcijo in bomo to ponudili slovenski, hrvaški televiziji, kaki komercialni televiziji, BBC, ORF… Beta nam odpira vrata, ki do zdaj niso bila odprta oziroma je bilo zelo težko priti skozi njih.