Če ste v zadnjih letih brali poročila Organizacije združenih narodov o dogajanju, smrtih civilistov in kršitvah mednarodnega humanitarnega prava v Gazi, potem v dokumentarnem filmu NAZA ne boste izvedeli ničesar zares novega. Človeka po branju tistih srhljivih poročil težko kaj posebno preseneti. Res pa je, da boste vse tisto, kar ste že prebrali in vedeli, videli v novi luči. O pobijanju in razčlovečenju Palestincev boste v tem mučnem, zadušljivem, morastem, a tudi prizemljenem, preiskovalnem, sistematičnem dokumentarcu poslušali iz prve roke. Režiserja Juval Abraham in Rahel Šor sta namreč hrbtenico filma sestavila iz pogovorov s 24 vojaki in operativci izraelske obveščevalne službe, ki v uri in dvajsetih minutah razlagajo o metodah pobijanja Palestincev v Gazi. Pri čemer ni šokantno le, kaj vse povedo, temveč tudi, kako to povedo. Vse to nezamisljivo uničevanje se iz njihovih ust sliši kot nekaj vsakodnevnega, rutinskega in birokratiziranega. Bombardiranja, požiganja in streljanje ljudi v vrsti za hrano opisujejo, kot bi šlo za neko običajno delovno nalogo na povprečni ponedeljek. Kot bi šlo za službo od devetih do petih.
Pri čemer, kot jih slišimo, večina vojne zločine izvaja kar na daljavo, s predpisanimi normami in z odmori za cigareto vred. In kot vidimo, je izraelska vojska moderno podjetje, ki je v delovni proces integriralo najsodobnejše nadzorovalne tehnologije, s katerimi njeni operativci množično brskajo po zasebnosti Palestincev in prisluškujejo njihovim družinskim pogovorom, tarče pa jim z vzorčenjem telefonskih klicev pomaga določati kar algoritem. Bolje, da o tem, kdo živi ali umre, odloča umetna inteligenca kot pa človek, slišimo. Ob tem slišimo tudi, kako v praksi deluje izraelski »trudimo se ne škodovati civilistom«; to je, kako se pobijanje nedolžnih nikakor ne dogaja pomotoma, kot trdi izraelska oblast, pač pa je večji del povsem nameren. Pričevalci recimo pojasnjujejo, da vojska načrtno bombardira hiše osumljencev ponoči, ko so v njih celotne družine. Izvemo, skratka, da to, da ob ciljanju domnevnega hamasovca razstreliš stavbo z 20 ali 100 civilisti, ni napaka, ampak del avtomatiziranega vojaškega stroja. Tudi kratico za to imajo – akronim NAZA izraelska vojska uporablja za poimenovanje kolateralne škode. Ena NAZA so lahko kriki triletne deklice, ki je zgorela, na primer.
O tistem, o čemer v zavetju noči na strehah Tel Aviva pripovedujejo izraelski operativci, smo sicer že brali v preiskovalnih člankih +972, Local Call, The Guardiana in drugih medijev. Toda izraelska režiserja ujameta tudi tisto, česar novinarske vrstice ne zmorejo povsem zaobjeti. Popravek: tisto, česar običajni človek ne more zares razumeti. In sicer: kako lahko družba, ki se ima za demokratično, drugi družbi počne nekaj takšnega? Odgovora jasno ni. Ta dvojnost oziroma dvoličnost, če želite, pa izstopa še toliko bolj, ker medtem ko poslušamo o sistematičnem uničevanju Gaze, s streh opazujemo izraelsko mesto, ki kipi od življenja. Mesto, ki ob zvoku sirene obstoji – skupaj s prometom – v spomin na holokavst. Mesto, v katerega kinoteki recimo vrtijo Lanzmannov deveturni dokumentarec Shoah. Mesto, ki zvečer pije in pleše ter poseda pred televizorji, medtem ko le 60 kilometrov stran rakete padajo na družine; prav takšne, kot jih gledamo v Tel Avivu. Da, eden najbolj srhljivih vidikov NAZA je gotovo konformizem, prežet z dvojno moralo, ki bruha iz anonimiziranih pričevanj. Vsi ti izvrševalci vojnih zločinov z redkimi obžalovanji po lastnih besedah zgolj izpolnjujejo ukaze nadrejenih. Če ne bi oni, bi pa kdo drug.
Filma NAZA zato ni mogoče ne primerjati z Interesnim območjem Jonathana Glazerja, v katerem smo iz razkošne vile komandanta Auschwitza poslušali krike iz taborišča na drugi strani zidu. In če smo v Interesnem območju v ravnodušnem, tehničnem in birokratskem jeziku poslušali o optimizaciji sežigalnih peči ter opazovali grozljivo vsakdanjost nacističnega nasilja, v dokumentarcu o Palestini poslušamo o optimizaciji algoritemskega bombardiranja in opazujemo vsakdanjost izraelskega nasilja. NAZA, ki je filmski in novinarski dosežek hkrati, je tako v najširšem registru opozorilo, da civilizacija ni zgolj skupek institucij, zakonov in tehnološkega napredka, temveč predvsem sposobnost ohranjanja človečnosti. Opozorilo, da je zaton empatije eden najzgodnejših in najzgovornejših znakov družbe, ki drvi v barbarstvo. NAZA je tudi pomemben dokument genocida, ki ga svet gleda v živo, a ga kljub temu dopušča. Je obsodba režima »Bibija« Netanjahuja, pa tudi vseh tistih politikov, nevrednih imenovanja, ki z njim prijateljujejo. Ob ogledu filma je zato tudi nemogoče ne pomisliti na besede Elieja Wiesla – pisatelja, političnega aktivista, preživelega taboriščnika holokavsta in Nobelovega nagrajenca za mir –, ki je nekoč dejal, da bi bilo pozabiti ne le nevarno, temveč tudi žaljivo, saj bi bilo pozabiti mrtve podobno, kot če bi jih ubili drugič. In kot slišimo v NAZA, ljudje v Gazi včasih res umirajo dvakrat: izraelski vojaki njihove domove najprej zbombardirajo, nato pa še požgejo, da bi jih, kot pove eden od njih, izbrisali iz zgodovine.