Vse več ljudi ima občutek, da oni sami bolj potrebujejo druge kot drugi njih. Ali pa recimo, da zanje razen družinskih članov nikomur ni zares veliko mar. Vse več ljudi je samih. Tako kažejo raziskave. To, da se sodobna družba sooča z epidemijo osamljenosti, seveda ni nekaj novega. Ni novica, kot radi rečemo, je pa presneto aktualna tema. Ki jo je japonska režiserka Micujo Mijazaki, znana pod mononimom Hikari, prevedla v simpatično socialno dramo Najemi družino, ki, kot namiguje naslov, govori o podjetjih, ki ponujajo najem bližnjega. Očeta, hčerke, sina, moža, brata, prijatelja, skratka nekoga, ki nas vidi. Drama Najemi družino torej ni samo film o osamljenosti in potrebi po pristnih odnosih, pač pa tudi o tem, kako je v družbi, ki ji vlada tržna logika, tudi osamljenost produkt.
In eden teh, ki so plačani, da igrajo vlogo nekoga, ki mu je mar za osamljenost drugih, je tudi Phillip Vanderploeg. Ameriški igralec v Tokiu, čigar kariera nikakor ne dobi pravega zaleta, zaradi česar kljub prvotnim pomislekom sprejme nenavadno ponudbo agencije, ki strankam ponuja »najem družinskih članov«. Storitev je preprosta, cene so določene. Neznanec za neznance igra nadomestne vloge. Najem starejše gospe stane 38 evrov na uro, za najem najstniške hčerke pa boste na primer odšteli 100 evrov za prvi dve uri. Nenavadno in bizarno, a ne neverjetno. Takšna podjetja na Japonskem namreč res obstajajo.
Danes pač skoraj ni stvari, ki se je ne bi dalo kupiti z denarjem. Že dolgo pač živimo v času, ko je mogoče praktično vse kupiti in prodati. Od izpustov toplogrednih plinov do preskakovanja vrst. Pri čemer je v filmu Japonke Hikari tisto, kar je v knjigi Česa se ne da kupiti z denarjem pred več kot desetletjem lepo popisal harvardski profesor etike Michael J. Sandel, naslonjeno na medosebne odnose in zapakirano v tipično dramico, ki ogreje srce. Ki nam skozi simpatično, toplo, duhovito zgodbo pokaže, kaj se zgodi, ko tržna logika vstopi na področja življenja, ki jih običajno urejajo netržne norme. Kakšni problemi nastanejo, ko začnemo nekaj vrednotiti prek cene, ki jo ima na trgu.
Sprašuje nas skratka, ali so čustva in odnosi pristni, če so plačani. Pa tudi, ali jih je sploh prav tržiti. To je, kje so moralne meje takšnega početja. Ob tem je največja prednost filma, ki mu z osrednjo vlogo humanizem vliva Brendan Fraser (Kit, George iz džungle), njegova nevsiljiva, neenoznačna sporočilnost. Zgoraj našteti vsebinski poudarki se namreč večji del filma zgolj kažejo med scenarističnimi vrsticami, ne pa silijo v ospredje prek dialogov. Film Najemi družino je tako učbeniški primer sobotne matineje za odrasle in manj odrasle, ki človeka spravi v dobro voljo s svojo preprostostjo in srčnostjo. Nič več in nič manj. Ki pa, ko pogledamo nekoliko pobližje, skriva tudi prodoren socialni komentar. V tem primeru o odnosih, identiteti, pripadnosti, delovni kulturi in socialni izolaciji v družbi, prežeti s tržno logiko.