Matic Majcen, filmski kritik Večera:
Veličastni Marty (Marty Supreme)
Leto 2025 bo šlo v anale kot leto, ko sta brata Safdie »šla narazen«. Izkazalo se je, da je bil Josh Safdie tisti od obeh bratov, ki je bil bolj odgovoren za njun skupen avtorski slog. Veličastni Marty je zelo logično in enako sijajno nadaljevanje filmov Dobri časi in Nebrušeni dragulji. Zgodba o vzponu in padcu velikega talenta je prava karakterna študija na steroidih, ki obenem skriva obilo drobnih presenečenj. Moj ameriški film leta.
Frankenstein
Del Torovo različico Frankensteina je enostavno odpisati s seznamov najboljših filmov leta. Gre za še eno ponovitev režiserjeve značilne estetike, in to v zgodbi, ki je bila na platnu uprizorjena že ničkolikokrat. Ampak hkrati gre za spretno sestavljeno opozorilo na pragu dobe umetne inteligence, za nameček posneto na izrazito fizičen način brez pretiranih digitalnih posegov. Menim, da si bomo Frankensteina na dolgi rok zapomnili kot enega velikih filmov leta 2025.
Megadoc
Letos sta izšla dva sijajna dokumentarca o nastajanju slovitih celovečercev. Prvi je Megadoc, film o nastajanju Megalopolisa Francisa Forda Coppole, presenetljivo iskren dokumentarec, v katerem glavni akterji odkrito spregovorijo o tem, kakšni so bili izzivi na samem snemanju. Drugi je Boorman and the Devil, skrajno zabaven film o tem, kaj je šlo narobe na snemanju filma Izganjalec hudiča 2 iz leta 1977. Upamo, da bomo v prihodnjih mesecih imeli oba priložnost videti tudi v Sloveniji.
Sirāt
Dva španska filma sta zaznamovala minulo leto. Prvi je opevani Sirāt, ki se bo v prihodnjih mesecih boril tudi za največje nagrade, drugi pa je dokumentarec Popoldnevi samote, ki prikazuje vsakdan bikoborca Andrésa Roce Reya. Režiser Albert Serra je z njim posnel še enega v vrsti izzivalnih in razmišljujočih filmov, ki ga uvrščajo v sam vrh najbolj prodornih evropskih avtorjev.
Glas Hind Radžab (Sawt Hind Rajab)
Leta pa ne gre končati brez še enega dvojčka. Filma Glas Hind Radžab in Da vsak s svoje strani meje podajata pogled na enega največjih konfliktov našega časa, prvi s palestinske, drugi z izraelske. Oba filma sta – podobno kot lanski Edina zemlja – lep dokaz, da v času družbene krize film vendarle ima določeno moč, da obsodi zločine in vpliva na javno mnenje na najbolj vidnem svetovnem nivoju. Naj se podobno nadaljuje tudi v prihodnjem letu.
Ana Jurc, filmska kritičarka MMC RTV SLO:
Train Dreams
Ob koncu leta je težko najti seznam brez Ene bitke za drugo Paula Thomasa Andersona ali Grešnikov Ryana Cooglerja. Oba filma sta sijajna, a v imenu raznolikosti velja izpostaviti še nekaj naslovov. Na Netflixu boste našli melanholično mojstrovino režiserja Clinta Bentleya Train Dreams, ki s svojimi osupljivimi posnetki naravnega sveta in tiho kontemplacijo močno spominja na opus Terrenca Malicka. Joel Edgerton upodobi tihega drvarja in sezonskega delavca Roberta, ki gradi železnice čez ameriško celino. Zgodovina ne hrani spomina na tisoče ljudi, kakršen je bil Robert, na njihovo tiho upanje in majhne sreče – umetnost je edina, ki postavlja spomenik minljivi lepoti človeškega bivanja.
Ura izginotja (Weapons)
V množici dobrih grozljivk je treba izpostaviti Uro izginotja režiserja Zacha Creggerja, za katero bi si Amy Madigan zaslužila oskarjevsko nominacijo, če akademija ne bi bila tako slavno mačehovska do žanrskega filma. Zgodba o nenadnem izginotju celega razreda otrok je (najbrž) alegorija za strelske pohode na ameriških šolah.
Popoldnevi samote (Tardes de soledad)
Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma je Katalonec Albert Serra osupnil s Popoldnevi samote. Observacijski dokumentarec karikirano, mačistično nasilje sveta bikoborb sopostavi s krhko intimo in čutnostjo ritualov, ki so povezani z bojem.
Prijateljstvo (Friendship)
V Prijateljstvu Andrewa DeYounga čustveno impotenten samotar iz predmestja (Tim Robinson) koprni po prijateljstvu s svojim kulskim novim sosedom (Paul Rudd). Komedija o moških prijateljstvih, ki bo všeč ljubiteljem odbijajočega humorja Tima Robinsona in računa na gledalčevo zadrego iz druge roke.
Bog ne bo pomagal (Bog neće pomoći)
Na hrvaško režiserko Hano Jušić je Klavir Jane Campion naredil tak vtis, da je skrivnostni arhetip ženske v plapolajočem črnem krilu prenesla v Dinarsko gorovje zgodnjega 20. stoletja. Bog ne bo pomagal je feministični neovestern: lik molčeče tujke v odročni pastirski skupnosti razgali stoletja zatiranja šibkih, žensk in kakršne koli drugačnosti v imenu »tradicije«.
Veronika Zakonjšek, filmska kritičarka Dnevnika:
Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi)
Intimen portret o večgeneracijski travmi, ki briše mejo med fikcijo in življenjem ter iz preproste razpoke skandinavske hiše izrisuje tenkočutno zgodbo, ki jo razpira čez obdobje treh generacij. Film o nerazrešenih družinskih odnosih, podedovanih ranah, tragedijah in posledicah preteklih vojn ter krpanju emocionalnih razpok z umetniškim izrazom.
Tiha prijateljica (Stille Freundin)
Filmska meditacija o času, naravi, znanosti in povezavah med živimi bitji, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih – leta 1908, 1972 in 2020 – tke okoli dvokrpega ginka, ukoreninjenega na posestvu nemškega univerzitetnega kampusa. Časovnice pa se med seboj prepletajo tudi na formalni ravni, ki tehnično preklapljajo med 35-milimetrskim, zrnastim 16-milimetrskim filmskim trakom in digitalno sliko, ki film zaokroži v edinstveno senzorično izkušnjo, polno hipnotičnih vizualij rastlin, ki stoično opazujejo družbene premike in pretrese človeštva.
Fiume o morte!
Film, ki na primeru zgodovinske okupacije Reke poustvari pompozno performativnost fašizma ter ga skozi hibridni kolaž zgodovinskih fotografij in njihovih ponovnih uprizoritev hkrati premišljeno analizira in humorno subvertira. Kar nastane, je aktualen razrez političnega stanja, ki pronicljivo izriše vzporednice med fašizmi preteklosti in sedanjosti – ob čemer nikoli ne zapade v suhoparno moraliziranje, temveč do zadnjega karnevalskega prizora ostane duhovit in igriv.
Če bi imela noge, bi te brcnila (If I Had Legs I'd Kick You)
Film, ki niha med psihološkim trilerjem, vročičnimi sanjami in potopi v tesnobno, preobremenjeno, izčrpano, dezorientirano psiho matere, ki jo navigiranje med starševstvom, delom terapevtke, hčerino boleznijo in moževo odsotnostjo spravlja na rob duševnega zloma. Življenje, v katerem na prvo mesto nenehno postavlja skrb za druge, ji agresivno požira in odžira prostor ter gledalcu brez olepšav pokaže sizifovsko delo starševstva.
Vodja operacije (The Mastermind)
Nov film ameriške neodvisne režiserke Kelly Reichardt žanr filmov o krajah umetnin obrne na glavo ter načrtovanje in izpeljavo kraje abstraktnih slik iz mestnega muzeja postavi zgolj kot okvir zgodbe, iz katere nato postopoma izpušča vse žanrske konvencije in pričakovanja. Gre predvsem za precizno študijo karakterja, postavljeno v čas vietnamske vojne in Nixonove vlade, ki ves čas subtilno opozarja na zgodovinski trenutek, v katerem se začne individualizem vse bolj zaraščati v družbeno tkivo in osebne odnose.