Prvi veliki diskografski preboj je romska glasba doživela leta 1961, ko je Esma Redžepova posnela in izdala svetovno znano uspešnico Chaje Shukarije, nakar je Olivera Katarina leta 1967 zaslovela kot pevka v filmu Zbiralci perja, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Rusi torej niso bili prvi, ki so se zatekli po navdih k romskemu melosu, čeravno so Sovjeti leta 1931 v Moskvi ustanovili profesionalno romsko gledališče Romen, kar je bil prvi tovrstni primer na svetu. In njegovi člani so bistveno prispevali k nastanku filma oziroma glasbe, ki jo obravnava ta zapis.

Film prodan v 140 držav

Svetovno premiero je film doživel konec oktobra 1976 na festivalu v Tokiu, čeravno je v Sovjetski zvezi izšel leta 1975, v Jugoslaviji je bil predstavljen leta 1977, ko je na beograjskem filmskem festivalu FEST prejel prvo nagrado občinstva. Prvi nagradi je prejel vsaj še na festivalih v San Sebastianu in v Pragi. Zgolj v Sovjetski zvezi si ga je ogledalo štiriinšestdeset milijonov gledalcev in tako velja za trinajsti najbolj gledani sovjetski film vseh časov, hkrati pa noben drug sovjetski film ni bil prodan v sto štirideset držav po svetu. Natančna številka vseh gledalcev ni znana. Naj za orientacijo služi podatek o dodatnih dvesto tisoč gledalcih, kolikor si jih je v Beogradu ogledalo istoimenski gledališki muzikal, ki je bil deset let v ponudbi Gledališča na Terazijah.

Zgolj v Sovjetski zvezi si je film Cigani letijo v nebo ogledalo štiriinšestdeset milijonov gledalcev in tako velja za trinajsti najbolj gledani sovjetski film vseh časov, hkrati pa noben drug sovjetski film ni bil prodan v 140 držav po svetu.

Vsebina zgodbe, ki temelji na enem od zgodnjih del Maksima Gorkega, je ljubezen med Lojkom, ponosnim in svobodomiselnim tatom konj, in Rado, prav tako svobodomiselno romsko lepotico – vedeževalko. Nazadnje oba končata tragično, a glavni čar filma je glasba, ki je povsem resnici na ljubo nista ustvarila oziroma izbrala Rusa, temveč Moldavca, režiser Emil Loteanu in skladatelj Eugen Doga, ki sta postala nagrajena zaslužna državljana. Doga je bil celo član ruskega sovjeta ter akademije znanosti ter avtor glasbe za otvoritveni slovesnosti na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 in v Sočiju leta 2014. Ob tem, da se je nekoliko pozneje javno izrekel zoper rusko intervencijo v Ukrajini. A nazaj v sedemdeseta leta.

Politično nekorektne ruske romanse

Loteanu in Doga sta že leta 1971 ustvarila glasbeni film z naslovom Lautari, s katerim sta se prebila v Španiji in Italiji, vendar je bil njegov doseg neprimerljiv s poznejšo uspešnico, v kateri je v glavni ženski vlogi zablestela Svetlana Toma, igralka, ki je bila dolgo tudi zasebna družica Loteanuja. To, da je film temeljil na povesti Maksima Gorkega, pisatelja, ki velja za utemeljitelja socialnega realizma in malodane očeta uradne boljševiške literarne smeri, mu je pomagalo, da je uveljavil glasbo, ki je boljševiki niso priznavali. Glasbi se reče ruska oziroma romska romansa. Te so po revoluciji 1918 postale malodane prepovedane, saj so veljale za meščanske, dekadentne ali kar za šund. Podobno je veljalo še za tango, ki je bil nadvse priljubljen in katerega svetovno znani primer je bila skladba O, dona Klara, ena prvih evropskih latino uspešnic, ki jo je uglasbil Poljak Jerzy Peterburski.

Sploh takoj po revoluciji je Zveza proletarskih glasbenikov uveljavljala stališče, da romanse širijo pesimizem namesto revolucionarnega optimizma in so malodane izginile iz javnih odrov, a so se poslušale doma. Obenem so številni slavni izvajalci emigrirali v tujino in njihove plošče so bile prepovedane, čeravno so se nekateri celo vrnili, saj so bili po tiho oboževani tudi od najpomembnejših ljudi in so bili nekateri (ne vsi) tudi deležni milosti. Slavni maršal Georgij Žukov je intimno oboževal pevce, kot sta bila Aleksander Vertinski, zvezda šlagerjev in romans, in Fjodor Šaljapin, operni pevec, ki je že leta 1901 prvič pel v milanski La Scali, prav tako v drugih velikih evropskih opernih hišah in v Metropolitanu v New Yorku.

Šaljapin nasploh velja za pevca, ki je proslavil rusko operno petje po svetu. Po revoluciji je emigriral v Pariz, kjer je leta 1927 posnel skladbo Oči čorne, ki za dojemanje občinstva na Zahodu in pri nas velja za temeljno skladbo žanra ruskih romans. Ob njej velja omeniti še Po dolgi poti, ki jo je v originalu zapel Vertinski in je sploh zaslovela v angleški priredbi pevke Mary Hopkin s producentom Paulom McCartneyjem in pod naslovom Those were the days. Tukaj so še Večerni zvon in številne druge, tudi Podmoskovski večeri, ki je bistveno mlajša oziroma iz leta 1956 in napisana kot uradna skladba Spartakiade, športne prireditve, ki je veljala za neke vrste socialistično olimpijado.

Razcvet v času Brežnjeva

Praznega prostora za uveljavitev rusko-romskega romantičnega melosa je bilo torej veliko, obenem je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na čelu Sovjetske zveze Leonid Brežnjev. Ta sicer velja za političnega konservativca, ki je ustavil destalinizacijo Nikite Hruščova, vendar je v civilni sferi dovolil razcvet ruske popularne kulture, ruske diskografije in filmske umetnosti. Glede tega se je Brežnjev namreč zgledoval po Josipu Brozu.

Doga je posegel po posebej bogati romski glasbeni zakladnici Besarbije, pokrajine, ki je danes razdeljena na Moldavijo in Ukrajino. V filmu in poznejši LP-plošči, ki je izšla tudi v Jugoslaviji, je petnajst (na plošči trinajst) skladb, od tega sedem inštrumentalnih, pod katere se podpisuje Doga, preostalih osem pa je romskih ljudskih viž po njegovem izboru. In te so najbolj udarne: Nane ceha, Loli phabaj, Sare patra, epski Kaj Yone in Maljarkica. Idealna glasba za zimske večere, ki obenem daje misliti, da Rusom v Sovjetski zvezi nikakor ni bilo nujno dolgčas.

Vpliv filma in glasbenega izročila pa se je kmalu začel poznati tudi na jugoslovanskem glasbenem terenu. In se še danes. Haris Đinović velja za prvaka balkanskega folka. Leta 1981 je začel z zasedbo Sar E Roma, ki je izvajala rusko-romske romanse, iz tistega časa pa vleče tudi svojo brkato podobo. Leta 1983 je bila v Beogradu ustanovljena podobna skupina Odjila, deloma so pa na takšnem izročilu nastali tudi ljubljanski Šukar.

Priporočamo