Berlinale, ki je še leta 2023 glasno vzklikal podporo Ukrajini, letos sicer ni bil prvič predmet javnih polemik zaradi svoje glasne tišine o Gazi. Spomnimo se, da je leta 2024 kasneje z oskarjem nagrajeni dokumentarec Edina zemlja svojo premiero doživel prav na berlinskem festivalu, kjer je ob prejemu nagrade nemška kulturna ministrica ploskala zgolj izraelskemu, ne pa tudi palestinskemu avtorju filma. Festival se je v tišino še naprej zavijal tudi lansko leto, sicer prvo pod vodstvom nove direktorice Tricie Tuttle, s svojo »neopredeljeno« pozicijo pa je letos pričakovano izzval upor, predvsem v obliki vprašanj na novinarskih konferencah, ki so od sodelujočih zahtevala jasnejšo politično držo in moralno opredelitev do genocida.
Odzivi na postavljena vprašanja so bili sprva mlačni, večini ustvarjalcev pa je bilo ob tem, da se od njih pričakuje osebna opredelitev in izražanje mnenja, namesto zgolj promocije filma, vidno nelagodno. A sklepna podelitev nagrad je festivalski teden vendarle postavila na glavo. Zlatega medveda je prejela politična drama Rumeno pismo Ilkerja Çataka, nemškega režiserja turškega rodu, ki v središče zgodbe postavlja represivno državo in posledice, ki jih posamezniku prinese nestrinjanje s (totalitaristično) oblastjo.
Velika nagrada žirije je medtem pripadla filmu Preživetje turškega režiserja Emina Alperja, ki je brutalni pokol kurdske družine v turški vasi postavil kot širšo alegorijo sveta, v katerem vse močneje brbota etnična sovražnost; kar je poudaril tudi v zahvalnem govoru, posvečenem »Palestincem v Gazi, ki živijo in umirajo v najstrašnejših razmerah« ter »ljudem v Iranu, ki trpijo pod najstrašnejšo tiranijo«.
Podelitev nagrad je še posebej razburkal zmagovalni prvenec, film Kronike iz obleganja palestinsko-sirskega režiserja Abdallaha Alkhatiba, ki je na oder stopil s palestinsko zastavo in v svojem govoru izpostavil, da je Nemčija partnerica v genocidu, ki ga Izrael izvaja nad njegovim ljudstvom. Za politično nabit govor pa je poskrbela tudi dobitnica zlatega medveda za kratki film Otrok nekega dne, libanonska režiserka Marie-Rose Osta: »Posnela sem film o otroki z nadnaravnimi močmi, ki razstreli dve izraelski vojni letali, ker ga njuni vsiljivi zvoki zbudijo iz spanca. A otroci v Palestini in Libanonu nimajo nadnaravnih moči, ki bi jih zaščitile pred izraelskimi bombami.«
Slavil tudi kratki slovenski film
Med kratkimi filmi pa je slavil tudi kratek animirani film Kozmonavti Lea Černica, ki je na festivalu prejel kandidaturo za nominacijo za evropsko filmsko nagrado. Gre za animirano delo, ki s prepletom humorja, topline in absurda raziskuje različne oblike ljubezni, ki jih na intergalaktičnem potovanju v vesolje iščejo najrazličnejši samski ljudje. »Pri ustvarjanju me inspirirata hrepenenje po ljubezni, ki bi jo radi občutili do sebe in čutili do drugih, ter odnos med ljubeznijo in osamljenostjo. Hkrati pa sem s tem filmom želel ustvariti tudi določen kontrast med močno seksualiziranim, hedonističnim, erotičnim križarjenjem v vesolju in vesoljem kot prostorom tišine, osamljenosti in melanholije, ki jo ustvarja ta prostor sredi ničesar. Gre za svobodo, ki lahko obstaja šele, ko nas ne vidijo, ko smo skriti … kar še posebej velja za kvirovska čustva in užitke,« je Černic o svoji ročno risani 2D animaciji iz Berlina sporočil za Dnevnik. Gre za film, ki v ospredje postavlja nestandarne seksualne prakse in prek treh simpatičnih protagonistov raziskuje teme spolnosti, čustev, erotike in romantike.
Prav vse podeljene nagrade so tako ponovno pokazale, da je film vedno (tudi) političen. Kar je do zaključne prireditve priznal tudi sam Wim Wenders, ki je večer sklenil z besedami, da »Berlinale nikoli ni bil prostor za tišino«, temveč prostor, kjer lahko umetniki spregovorijo.
