Prva sezona Jezero je v času predvajanja pritegnila kar 25 odstotkov vseh televizijskih gledalcev in vzbudila veliko pozornosti, v pozitivnih in negativnih komentarjih oživljala družbena omrežja ter prebudila zaspano slovensko občinstvo pred malimi zasloni. Po temačni bohinjski zimi z inšpektorjem Tarasom Birso na čelu je lani nedeljsko štafeto prevzel mariborski inšpektor Vrenko – serija Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po romanih Avgusta Demšarja, je postala celo najbolj gledana serija TV Slovenija v zadnjih desetih letih.
Gledanost tovrstnih serij dokazuje, da so skrivnosti, ki brstijo za skrbno urejenimi pročelji, neovrgljivo privlačne, kriminalke pa se kažejo kot eden najboljših pripovednih motorjev za sproščanje radovednih voajerjev. Kot pravi Kletelevizijsmen Dvornik, režiser serije Leninov park, ima prav igrana produkcija moč, da še bolj razburka gledalčevo domišljijo in ga povabi tja, kamor sam ne more vstopiti. Na tem gotovo sloni tudi popularnost skandinavskega noirja. Ta se v zadnjih dvajsetih letih vzpostavlja kot ena od vodilnih sopomenk za kvalitetno televizijo in televizičnost vizualno približuje filmskosti. Klasične obrazce, ki so pri televizijski produkciji večkrat bližje gledališču kot filmu, kot v svojih spisih o novih medijih že davno ugotavlja znameniti francoski filmski kritik in teoretik André Bazin, nadomesti drugačno vzpostavljanje časa in prostora: v ospredju je ustvarjanje vzdušja, poudarek na ritmu, gestah in pogledih. Kvalitetna televizija se s tem postavlja nasproti telenovelam ali sitcomom, kjer dogajanje temelji na besedi, kot razliko opredeli Dvornik.
Alpski noir v mestu
Vpliv skandinavskega noirja na serijo Jezero je izrazit, tako na ravni zgodbe kot podobe, ki je hladna in temačna, kot je temačen in melanholičen junak Taras Birsa – na neki način sodobni naslednik detektivov iz filma noir. Reševanje krvavega in privlačnega primera je počasno in se od zgolj šokantnega nizanja fascinantnih forenzičnih dejstev, kot smo jim priča denimo v serijski franšizi Na kraju zločina, oddaljuje skozi raziskovanje medosebnih odnosov, ki kot sestavljanka na koncu pokažejo na storilca. Serije se je zato hitro prijela oznaka alpski noir, ki bi jo po Dvornikovem mnenju lahko pripisali tudi prihajajočima sezonama, čeprav sta iz temačnega bohinjskega kota postavljeni pred drugačno kuliso razbeljene Ljubljane.
Dukičevi bloki in Leninov park pred njimi lahko po režiserjevih besedah s svojo zgodovino in specifično arhitekturo delujejo podobno skrivnostno kot gladina jezera. Razliko od prve sezone opisuje tudi v odločitvi, da se novi sezoni skrčita s šestih epizod na tri. Tako je dinamika pripovedi intenzivnejša, kar se ujema z novim dogajalnim prostorom – urbanim okoljem, v katerem protagonisti stalno potujejo, se premikajo, prihajajo in odhajajo.
Kot pravi režiser, so na ustvarjanje alpske noirovske poetike sredi poletne vročine vplivale filmske podobe mest, kot so Los Angeles, San Francisco ali Marseille. Te so z direktorjem fotografije Vladanom Jankovićem in skladateljem Davorjem Hercegom skupaj opazovali v klasikah, kot sta Francoska naveza ali Dan za trening, in so v dinamiki ter strukturi bližje klasični policijski kriminalki kot trilerju.
Da bi okrepili dinamiko, so ustvarjalci v novih sezonah bolj razvili tudi nekatere stranske like, saj mnoštvo zgodb in odnosov v hitrejšem ritmu ne nazadnje bolj ustreza tudi navadam sodobnega gledalstva. V kakšni kondiciji so Taras in njegova ekipa, boste lahko preverili že to nedeljo, 9. januarja.
