V svojem kratkem filmu Queen Kong, ki je nastal v okviru kolektiva, Monica Stambrini konvencije erotičnih in pornografskih filmov postavi na glavo, saj v glavno vlogo postavi moškega, ki ne dobi erekcije, dokler se prelepa ženska ob njem ne spremeni v volkodlakinjo. Stambrinijeva postavlja pod vprašaj konvencionalne upodobitve tako ženske kot moške seksualnosti, ki prevladujejo ne le v pornografiji, temveč v družbi nasploh. Njen film so v Ljubljani prikazali na festivalu žanrskega filma Kurja polt, z režiserko smo se pogovarjali o pornografiji in italijanskem medijskem prostoru.
Kako bi italijansko pornoindustrijo primerjali z drugimi državami?Mislim, da skoraj ne obstaja. Naj najprej povem, da je za vso medijsko industrijo delo težje kot včasih: nastane manj filmov, tisti, ki nastanejo, so narejeni z manj denarja. Ljudje ne hodijo več v kino, namesto tega gledajo Netflix ali Sky. Ampak tako je najbrž povsod na Zahodu. Italija se od Francije ali Amerike razlikuje v tem, da svoje filmske industrije sploh ne ščiti. Ta v naši državi za večino ni dragocenost, temveč breme. V tako žalostnem trenutku za kulturo, kot ga imamo danes, ne pomaga, da italijansko medijsko industrijo delno financira država, saj zasebniki ne investirajo več, kot so včasih, javna podpora pa je smešno nizka. Hkrati so medijske podobe seksualnosti v Italiji še posebno konservativne, pa če govorimo o pornografskih filmih ali televiziji in filmih. Takšen pogled moramo razširiti, lepoto seksualnosti pa osvoboditi standardnih estetskih kanonov ne glede na spol in spolno usmerjenost.
Ste zato z drugimi italijanskimi filmarkami ustanovile kolektiv Le Ragazze del Porno (Punce porna)?Tako je. Takrat, pred nekaj leti, je bil na oblasti Berlusconi, ki je imel vse medije pod nadzorom. Kot še veliko drugih režiserk sem imela težave s snemanjem filmov; moj prvenec Benzina se je prodajal po vsem svetu, v Italiji pa ga niso in niso hoteli prikazovati. Prihajalo je do svojevrstnih protislovij – vabili so me v snemalne ekipe, vendar le zaradi politične korektnosti, ne zato, ker bi poznali ali cenili moje delo. V enak položaj so postavljali tudi druge ženske in nas tako prisilili, da tekmujemo druga proti drugi.
Bil je torej skrajni čas, da se režiserke združimo, postavimo zase in se oglasimo. Tako je prišlo do ideje o Le Ragazze del Porno – glede na opisani položaj najbrž lahko razumete, da je bilo veliko režiserk zelo veselih, da so lahko bile del projekta. Strinjale smo se, da potrebujemo novo pornografijo, ki jo lahko gledajo in v njej uživajo vsi.
Tak pristop ste predstavile kot pornografijo »z ženskega zornega kota«. Ali takšna pornografija vključuje queerovske filme ali gre predvsem za zorni kot heteroseksualnih žensk? Lahko o tem sploh govorimo kot o nečem enovitem?Z nekaj distance danes mislim, da je »ženski pogled« prej način predstavljanja, zveneči slogan, ki pa ne more dosti povedati o resnični vsebini. Ženske se med seboj močno razlikujejo, očitno je, da nimajo vse enakega zornega kota. Veliko režiserk po svetu snema čisto mainstreamovsko pornografijo. Vseeno pa je razlika v tem, da ženske danes odkrito postajajo del občinstva, da se pornografska industrija začenja spraševati o tem, kaj ženske hočejo in česa si želijo. Dobro je, da lahko preizkušamo nove stvari.
Sebe ne vidim toliko kot režiserko pornofilmov, temveč predvsem kot režiserko. Zanima me seksualnost, ki je osvobojena norm »ženskosti« ali »queerovstva«. Celo queer je dandanes namreč lahko zelo normativen. Podobno velja za ločnico med erotiko in pornografijo, ena naj bi bila bližje ženskam, druga moškim, čeprav za to ni nikakršne smiselne razlage. Mislim, da gre za zastarele kulturne predstave, ki se že spreminjajo. Ženske so leta in leta učili, naj se »tam spodaj« ne gledamo. Takšne stvari zagotovo niso pomagale.
Pornografija je ena od tem, o kateri si različni feminizmi najbolj nasprotujejo. Kako sami gledate na izkoriščanje, objektivacijo žensk, normalizacijo nasilja in druge problematične strani tako imenovanih seksualnih industrij, vključno s prostitucijo?Izkoriščanje je nedvomno težava, prav tako kot trgovanje z ženskimi telesi in prisilna prostitucija. Vendar vseeno mislim, da bomo to preprečili le v primeru, če sprejmemo, da je lahko tudi seks delo. To področje bi moralo biti urejeno in obdavčeno, tako da bi imeli tudi seksualni delavci in delavke svoje pravice. Glede mainstreamovske pornografije pa lahko rečem le, da se mi zdi predvsem zelo nezanimiva, podobno kot mainstreamovski filmi ali serije na Netflixu. Da se najti tudi res zanimive, neodvisne in ustvarjalne filme, a se je treba res potruditi in prečesati najrazličnejše vire.
Je seksualni užitek sploh združljiv s politično korektnostjo?Razlikovati moramo med tem užitkom in njegovo reprezentacijo. Na splošno ne verjamem, da lahko o užitku razmišljamo kot o politično korektnem: gre za nekaj zelo osebnega, nekaj, kar nas lahko vznemiri ali pretrese. Pri spolnem užitku ni pravil – ustvarijo se na novo ob vsakem srečanju. Po drugi strani tudi v seksualnosti seveda obstajajo pereče problematike, ki jih je še kako treba nasloviti. Ena od njih je konsenz. Razprava o njem, ki poteka v zadnjem letu, je še kako pomembna; vpliva na resnično seksualnost in odnose, hkrati pa je seveda tudi politično korektna. Na splošno sem prepričana, da je seksualnost še kako politična.
