Leta 2019 je na forumu 4chan nastal spletni mit o neskončnem labirintu rumenih pisarniških prostorov, polnih nepravilnih oblik, bizarnih anomalij in naključno razporejenega pohištva, nad katerimi neprestano brnijo fluorescentne luči. V to serijo zapuščenih, tapeciranih soban – nekakšno alternativno dimenzijo zunaj našega sveta – posameznik vstopa skozi navidezno steno, kot bi šlo za »hrošča«, napako v sami kodi videoigre. Intrigantno izhodišče je hitro pritegnilo številne uporabnike, ki so iz njega ustvarjali lastne zgodbe, interpretacije in videe. Eden izmed njih je bil tedaj komaj 16-letni ameriški srednješolec Kane Parsons, ki je leta 2022 posnel viralni kratki film o snemalcu, ki ga med raziskovanjem rumenega blodnjaka začne preganjati neznana pošast. Sledila je serija povezanih kratkih filmov, večinoma dolgih le minuto ali dve, njegov talent pa so hitro opazili pri producentskem studiu A24, kjer so z njim že leta 2023 uradno napovedali celovečerni film. Parsons je s tem postal najmlajši režiser v zgodovini studia.
Da bo Backrooms izpeljanka psihološkega hororja, je bilo jasno že v izhodišču: sami prostori so zasnovani kot okolje, ki z odsotnostjo naravne svetlobe, človeške prisotnosti in jasnega namena vzbuja izrazit občutek nelagodja. Njegova retro estetika obenem prikliče nostalgijo po preddigitalni dobi, vendar je ta nostalgija zaradi nenavadne scenografije preoblikovana v nekaj srhljivega – v spomin na svet, ki se zdi znan, a ga zaradi njegove popačenosti ni več mogoče v celoti prepoznati. Parsons je ideje za prostorsko zasnovo, prežeto s specifičnimi arhitekturnimi elementi, črpal iz videoiger Portal in Half-Life, serije Mr. Robot (2015) ter filma One Hour Photo (2002) z Robinom Williamsom. Obenem je okoli teh liminalnih prostorov – termina, ki v arhitekturi in psihologiji označuje vmesna, prehodna okolja – zgradil tematsko bogat, vendar nekoliko fragmentiran narativni okvir, ki gledalca spodbuja, da videnemu pripiše lastne pomene.
Rumeni filmski svet je v najširšem smislu prispodoba občutka utesnjenosti posameznika v sodobni kapitalistični, sintetični, vse bolj poblagovljeni in odtujeni družbi 21. stoletja. Iz filma izvemo, da je labirint odkrilo podjetje A-Sync, ki se je prvotno ukvarjalo z izdelavo naprav za magnetno resonanco, njegovi vodilni pa v želji po dobičku v teh popačenih prostorih hitro prepoznajo tržni potencial ter jih poskušajo monetizirati, med drugim tudi kot skladiščne kapacitete. Film tako deluje kot kritika korporativne ideologije neskončne rasti in širitve – logike, ki človeka spodbuja k poseganju v neznane prostore, katerih posledic ni več sposoben zares nadzorovati. Povedano drugače: sodobni pritisk k nenehni optimizaciji, akumulaciji in tehnološkemu napredku brez razmisleka o širših posledicah vodi v vse bolj odtujeno izkušnjo življenja. Svet prihodnosti, ki ga film nakazuje, ni vizija osvobajajočega napredka, temveč prazna in sterilna imitacija nečesa, kar je nekoč delovalo bolj pristno in človeško. V scenariju, pri katerem se je Parsonsu kot sopisec pridružil izkušeni Will Soodik (Domovina, Westworld), se ta širšedružbeni komentar preplete z intimnejšo zgodbo ločenega in zapitega arhitekta Clarka.
Ta se je kljub nekdanjim kariernim ambicijam znašel v vlogi prodajalca cenenega pohištva, njegovi propadli osebni odnosi pa postanejo osebna različica širše družbene izgube smisla. V drugem planu se pridružuje še zgodba njegove psihoterapevtke Mary, ki navzlic nasvetom, ki jih deli svojim pacientom, sama nosi nerazrešene travme iz otroštva. Prav v preseku družbenega in osebnega je največja moč filma: rumeni prostori niso zgolj vizualno privlačna horor kulisa, temveč služijo kot prispodoba za občutek ujetosti posameznika v družbenoekonomski sistem, ki ga presega. Njihova posebnost je, da imajo lastne zakonitosti, hkrati pa se z arhitekturo odzivajo na ljudi, ki vanje vstopajo. Razumemo jih lahko tudi kot freudovsko nezavedno – kot skrito skladišče potlačenih misli, travm, nagonov in strahov, ki niso neposredno dostopni zavesti, vendar pomembno usmerjajo naše vedenje, čustva in odločitve.
Parsons je skratka v svojem celovečernem prvencu, za katerega je imel deset milijonov dolarjev proračuna, kar je bolj na ravni evropske kot ameriške produkcije, z unikatno idejo ustvaril delo, ki z nekonvencionalnostjo močno izstopa iz običajne ponudbe multipleksov. Film je postal tako kritiški kot komercialni uspeh, pri čemer mu pomaga tudi izkušena produkcijska ekipa z imeni, kot so James Wan (Priklicano zlo, Žaga), Osgood Perkins (Longlegs) in Shawn Levy (Noč v muzeju), ter izvrstna igralska zasedba z Britancem Chiwetelom Ejioforjem (12 let suženj) in Norvežanko Renate Reinsve (Sentimentalna vrednost) v glavnih vlogah. Rezultat je presenetljivo zrel prvenec – mala mojstrovina mladega režiserja, ki je iz spletnega postala filmski fenomen. Edina opazna pomanjkljivost je nekoliko razpršena vsebinska zasnova: Parsons bi lahko pomen rumenih soban še bolj izostril in tematsko povezal. A prav določena odprtost interpretacije je tudi del njegove privlačnosti, saj film ponuja veliko prostora za razmislek, obenem pa ni tako zaprt vase, da bi odtujil širše občinstvo. Brez dvoma eden vrhuncev filmske sezone.