V že osmi Misiji: Nemogoče mora Ethan Hunt, ki ga vse od prvega filma igra ameriški zvezdnik Tom Cruise, v 72 urah preprečiti še en konec sveta, s katerim človeštvu tokrat grozi tako imenovana Entiteta, samozavedajoča se umetna inteligenca, ki mimogrede vdira v najbolj zavarovane svetovne podatkovne centre. Diabolična sestrična chatGPT, ki smo jo spoznali v prejšnjem filmu, podnaslovljenem Maščevanje, 1. del, v imenu učinkovitosti stavi na jedrsko iztrebljenje človeštva, pri čemer je njen veliki načrt drugega za drugim prevzeti nadzor nad arzenalom vseh jedrskih velesil. Od Francije in Velike Britanije do Rusije in Kitajske. Treba je pretiravati – se razume. Tudi vsemogočna umetna inteligenca je pač klasična filmska baraba, ki komplicira tam, kjer ni potrebe. Toliko, da lahko junaki v zadnjem trenutku rešijo svet.
Če bi namreč pred leti na ljubljanskem festivalu dokumentarcev videla filmčič Nuklearna družina, bi vedela, da imajo samo ZDA v skladiščih od Nove Mehike na jugu do Montane na severu shranjenih toliko jedrskih konic, da lahko z njimi na tem našem lepem modrem planetu brez težav večkrat zbriše vse, kar leze in teče. Na čelu z agentom Huntom alias Cruisom, ki tokrat svoj značilni sprint razkazuje od britanskega Londona do južnoafriškega Hoedspruita. Da, lokacije so, kot je za franšizo značilno in pričakovano, znova skrbno izbrane. Tudi kamera, za katero ponovno ždi mojster fotografije Fraser Taggart, poišče vse najlepše kadre, tako da je tudi tokrat vse silovito nasilje, ki ga vidimo, zapakirano v tekoč, izčiščen in vizualno privlačen film.
Povedano drugače: v franšizi, v kateri se svet rešuje do zadnje sekunde, tudi v njenem menda sklepnem delu ne manjka vsega tistega, zaradi česar jo radi gledamo. Precizne fotografije, nepopustljivega tempa, kinetične koreografije akcijskih sekvenc in resnobnih vohunskih dvojnih iger z rednimi inserti humorja. Vse skupaj seveda povezuje simpatična ekipa, ki vedno znova hodi na meji med herojstvom in odpadništvom. A kaj, ko filmarji naštete elemente na visoke obrate tokrat priženejo šele po okrogli uri filma, pri čemer v prvi tretjini te skoraj triurne epopeje spremljamo za franšizne standarde precej duhamorno mešanico obnove predhodnega filma in nostalgičnega podoživljanja nekaterih dogodkov dosedanjih filmov.
Osmi del, ki na več mestih duši svoj prepoznavni filmski tempo s spominskim obujanjem preteklih filmov in pretiranim pojasnjevanjem dogajanja, k sreči rešujeta bombastični centralni akcijski sekvenci – prva globoko pod gladino morja, druga visoko med oblaki. Obe zlahka postavimo med najosupljivejše prizore celotne franšize. Kar je dosežek. Vendarle govorimo o franšizi, ki je blagovno znamko gradila prav na premikanju meja mogočega pri tovrstnih prizorih. Zdi se torej, da se franšiza nemogočih misij, če ustvarjalcev ne bo premamil potencialni novi zaslužek, poslavlja ravno ob pravem času. Ravno, ko ji je začela pohajati pripovedna sapa. V nasprotju z bondijadami, v katerih se je zamenjalo že sedem igralcev, si ta trenutek tudi ni mogoče predstavljati, kdo bi lahko prevzel štafetno palico iz rok Toma Cruisa, ki je poosebitev filmske serije.
Ameriški igralec, danes star že 62 let, je namreč do zadnjega poleg igralskih opravljal tudi zahtevne kaskaderske zadolžitve. Od takrat, ko ga je režiser Brian De Palma v prvem filmu, ki je izšel že daljnega leta 1996, vprašal, ali ne bi kar sam odigral prizora v restavraciji z velikim akvarijem, pa vse do plezalnih uric več sto metrov nad tlemi na propelerskem letalu v letošnjem celovečercu. Prednost je očitna – če vse tisto, kar navadno počnejo kaskaderji, naredi glavni igralec, mu lahko pri tem kamero pomolimo pod obraz, zaradi česar zadeve navadno delujejo bolj prepričljivo. Če ob tem filmarjem z glavnim igralcem na čelu proti vsem zakonitostim tovrstnih filmskih serij uspe kar tri desetletja dvigovati letvico kinoizkušnje, pa dobimo to, kar je Misija: Nemogoče po osmih delih danes. Ena največjih in ena najbolj konsistentno kakovostnih akcijskih franšiz v zgodovini ameriškega filma. In nasploh.
