»Miha Baloh, jeseniški gledališki in filmski igralec, je gledalce in predvsem gledalke privlačil s svojim igralskim talentom in karizmo,« pravi avtor razstave o delu tega svetovno znanega Jeseničana Aljaž Pogačnik iz Zgornjesavskega muzeja. Razstava je na ogled v Kosovi graščini na Jesenicah do konca letošnjega julija. »Celotna razstava je poklon Balohu in njegovemu delu. Tako njegova gledališka produkcija, s katero je začel igralsko kariero, kot tudi filmska, sta neverjetni za slovenske razmere. Je eden redkih igralcev tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji, ki so posneli več tujih filmov kot domačih,« opozarja Pogačnik.
Družina njegovega igranja ni podpirala
Kako je razstava nastajala, je Baloh večkrat preveril sam, saj je praktično sosed Kosove graščine. Zadnja leta namreč ponovno biva na Jesenicah, od koder izhaja, občina mu je podelila tudi naziv častnega občana. Razstava prikazuje najprej okolje, iz katerega je izhajal, in njegove začetke na odru jeseniškega gledališča takoj po vojni. Za igro ga je navdušil eden od njegovih profesorjev, ki je v njem takoj prepoznal potencial. »Vloga Tugomerja je bila največja vloga, ki jo je odigral na Jesenicah, predstava pa je bila del njegovih sprejemnih izpitov za Akademijo za gledališče in film. Tja je bil sprejet, vendar v družini tega niso pospremili z navdušenjem,« pravi Pogačnik. »Balohovi so bili zelo podjetna družina. Na Jesenicah so imeli gostilno, trgovino, celo bencinsko črpalko. Imeli so uspešno in utečeno družinsko podjetje. Verjetno so pričakovali, da bo tudi Miha ostal doma,« pravi Irena Lačen Benedičič, direktorica jeseniškega gornjesavskega muzeja.
Kljub temu da segajo Balohovi igralski začetki na odrske deske, se ima po besedah avtorja razstave sam bolj za filmskega igralca. »Veliko spremembo mu je v karieri prineslo sodelovanje pri filmu Veselica leta 1960 režiserja Jožeta Babiča. Baloh je igral glavno vlogo Aleša, za katero je leta 1961 dobil zlato puljsko areno za najboljšo moško vlogo. S tem filmom je bila rojena jugoslovanska filmska zvezda. Nagrada mu je prinesla številne nove filmske vloge ljubimcev in junakov tako v domačih kot tudi tujih filmih,« pravi Pogačnik. Lačen-Benedičičeva dodaja: »Zanimivo je, da je igral tudi glavne vloge tujih nacionalnih junakov. To mu je prineslo evropski oziroma svetovni sloves. Režiserji med naborom igralcev za te vloge niso izbirali domačih, ampak so se odločili za Miho Baloha.«
Zavrnil je le nemogoče zahteve režiserjev
»K temu je prispeval tudi njegov značaj. Bil je namreč preprost igralec. Naloge, kot so jahanje konja, skakanje, srfanje na vodi in podobne drzne dejavnosti, je opravil sam in zanje ni potreboval kaskaderjev. Zato je bil tudi zelo priljubljen pri režiserjih. Uprl se je samo takrat, kadar so ti od njega zahtevali kaj nemogočega,« pripoveduje Pogačnik. Spomni na anekdoto s snemanja nadaljevanke Vodnik po Ljubljani; luč sveta je ugledal zgolj njen šesti del. Baloh naj bi v enem od kadrov skočil s stavbe, pri čemer naj ne bi uporabljal blazine za blažji pristanek. »Tega ni hotel storiti in režiser Jože Pogačnik ga je označil za strahopetca. To mu je hotel dokazati s tem, da je skok izvedel sam, vendar si je pri tem zlomil nogo,« pove avtor razstave.
Baloh je pred filmskimi kamerami užival. »Film je zanj pomenil svobodo, ki je v gledališču ni imel. Všeč mu je bil način dela, to, da je bil ves čas med ljudmi in v središču pozornosti, mu je prijalo,« pravi Pogačnik. Kot svobodni umetnik je deloval 18 let, kar je ogromno za slovenskega igralca v obdobju 60. in 70. let. Šele konec 70. let se je vrnil v ljubljansko Dramo. Zdaj pa na Jesenicah uživa svoje upokojensko življenje. »Še vedno je poln karizme, humorja in zgodb iz svojega igralskega življenja. Če bi se odločil napisati avtobiografijo, bi bila zagotovo zanimivo branje,« razmišlja avtor razstave.
