Vsi, ki smo dovolj stari, se še spomnimo dobe videokaset, z njimi pa tistega posebnega, svetega, filmskih izbir polnega prostora: videoteke. Prostora, v katerem smo kot v knjižnici brskali med policami in iskali film za prihajajoči konec tedna, spoznavali druge cinefile in se nelagodno nasmihali vsem, ki so si drznili stopiti v sekcijo »za odrasle« ter si pri pultu izposoditi pornografijo. Predvsem pa prostora, ki danes zaradi novih tehnologij in ponudnikov pretočnih vsebin ne obstaja več. Danes ga lahko podoživljamo le še z ogledom starih filmov – in dokumentarnih esejev, kakršen je Videonebesa, ki v treh urah sociološko secira štiridesetletno dobo videokaset, njihovega vzpona, padca in postopnega zatona v pozabo.
A čeprav je v osrčju tega obsežnega filma predvsem ljubeč poklon kulturnemu fenomenu videotek in ljudi, ki so vanje zahajali – pretenciozni cinefili, geeki, ljubitelji grozljivk in B-produkcije ter družine v iskanju naslednje Disneyjeve risanke –, se esej skozi sedem poglavij in 173 minut postopoma razleze v obsesivno, enciklopedično natančno akademsko študijo, katere teze in motivi se kmalu začnejo ponavljati. Tudi naracija zunaj polja, ki jo vodi glas igralke Maye Hawke, se tako postopoma sprevrže v zasičenost informacij in interpretacij, ki intelektualizirajo vsak detajl tega specifičnega poglavja zgodovine in pustijo kljub impresivnemu naboru arhivskih filmskih posnetkov malo prostora za osebno nostalgijo ali hrepenenje po bolj otipljivi izkušnji gledanja filmov.
Sobivanje, pa kaj še!
Noam Shuster-Eliassi je odraščala v Oazi miru, vasici med Tel Avivom in Jeruzalemom, ki jo družno upravljajo Izraelci in Palestinci. Gre za otoček enakopravnosti in sobivanja sredi izraelske okupacije, ki so ga v preteklosti obiskovali mnogi znani obrazi, od Jane Fonda do dalajlame, in v njem prepoznavali upanje, da bi lahko naroda nekoč zaživela v sožitju. Noam, Judinja perzijskih korenin, je skupaj s svojo najboljšo prijateljico Ranin, Palestinko, spoznavala vsa ta velika imena, preden se je pri 25 letih zaposlila pri Združenih narodih, tam kmalu spoznala, da z resnimi argumenti ne bo spremenila sveta in rigidnih ideoloških prepričanj, ter svojo kariero zato kmalu usmerila drugam – v standup komedijo. Kar je tudi vstopna točka dokumentarca Amber Fares, ki Noam od leta 2019 dalje spremlja, kako poskuša s politično satiro zgraditi most med narodoma, ki od leta 1948 dalje živita na različnih straneh apartheida. »Mirno sobivanje lahko obstaja le med enakovrednimi, ne pa med zatiralci in zatiranimi,« ostaja glavno sporočilo njene komedije. Tako se na začetku nastopa pred palestinskim občinstvom hitro opraviči: »Obljubim, da bom tukaj ostala samo sedem minut in ne sedemdeset let.«
A seveda leta 2019 nihče od filmske ekipe ni mogel predvideti, kaj bo sledilo. Pandemija, ki prekine njeno standup turnejo po Ameriki in zaradi katere se mora čez noč vrniti v Izrael. Vse bolj drzno politično udejstvovanje, protestiranje proti fašistični politiki Netanjahuja, redno nastopanje na Izraelski televiziji (namenoma v arabščini!) in glasbena parodija »Dubaj, Dubaj«, ki kritizira brezbrižnost drugih (bogatih) arabskih držav do palestinskega trpljenja, s katero postane internetna senzacija. In nato 7. oktober, v katerem izgubi znance in prijatelje, pa tudi mnoge Izraelce, ki bi se z njo še naprej zavzemali za mir, enakopravnost in empatijo do palestinskega ljudstva. Ti jo danes brez zadržkov označujejo za izdajalko in sovražnico svojega ljudstva, a njena pozicija ostaja neomajna: »Zamolčana očitnost je bila nekoč okupacija. Zdaj je genocid.«
Orwell: 2+2=5
Izraz orwellovski danes uporabljamo za opisovanje avtoritarnih mehanizmov, absolutnega nadzora oblasti, lažnih novic, regulirane intimnosti in izkrivljanja zgodovine. Kar predstavlja izhodišče najnovejšega dokumentarca Raoula Pecka, ki naracijo tokrat v celoti črpa iz Orwellovih dnevniških zapisov. Gre navsezadnje za pisatelja, ki v knjigi 1984, izdani tik pred avtorjevo smrtjo zaradi tuberkuloze, že skoraj preroško operira s koncepti, kot so »veliki brat«, »miselna policija« in »novogovor«, ki se danes, sopostavljeni s sodobnimi totalitarnimi režimi, kriznimi žarišči in vojnimi območji, kot so Gaza, ZDA, Ukrajina, Mjanmar in Haiti, berejo srhljivo aktualno.
Nevednost je moč in vojna je mir, razglaša Veliki brat v 1984, kar sta oksimorona, na katerih gradi tudi Peck, ko poskuša Orwellov fiktivni svet in dnevniška razmišljanja povezati z avtoritarizmi in fašizmi sodobne realnosti. Tukaj so George Bush, ki napoveduje vojno Iraku, Putin, ki napada Ukrajino, Netanjahu, ki izvaja genocid v Gazi. Militaristični Min Aung Hlaing, ki v Mjanmaru ne priznava ljudstva Rohinga, Viktor Orbán, ki razkraja madžarsko demokracijo, in seveda Trump, ki v neskončnost izkrivlja dejstva in ponavlja svoje laži, dokler ne začne verjeti še samemu sebi. 2+2=5.
A ko Peck Orwellova razmišljanja o kapitalizmu, kolonializmu, totalitarizmu in drugih oblikah družbenega nadzora začne postavljati še ob podobe Muska, Bezosa in drugih plutokratov, pa ob Ruperta Murdocha, Zuckerberga, družbene medije in algoritme, film začne izgubljati svoj fokus in postane pretirano nasičen z informacijami. Osnovna ideja tako postaja vse bolj razpršena, film pa preobremenjen z različnim vizualnim gradivom, od arhivskih posnetkov do z UI generiranih slik, za katere se zdi, da bi bolje funkcionirali v formatu dokumentarne serije, razdeljene na več različnih poglavij, kot pa natrpani v dvourni filmski dokument.