Kraljica morja
Kraljica morja (Queen at Sea) je pretresljiva, realistična, sijajno odigrana drama o demenci, ki se začne, ko nedavno ločena Amanda, ki jo igra Juliette Binoche, med seksom zaloti svojo ostarelo mamo Leslie (Anna Calder-Marshall) in svojega očima Martina (Tom Courtenay). Nič posebnega, le da je njena mati že lep čas močno dementna, zaradi česar po besedah zdravnika ni več sposobna zavestno privoliti v spolne odnose. Amanda zato pokliče policijo, ne da bi slutila, da je s tem sprožila verižno reakcijo, ki bo temeljno zamajala odnose v družini. Kmalu namreč na vrata potrka še socialna služba, družina pa se ob skrhanih odnosih v vrvežu stresnih postopkov znajde pred odločitvijo, ali Leslie namestiti v dom za starejše.
Kar je hudičevo težka izbira, še posebno, ker scenarij filma, ki se mu sicer režijsko nikamor ne mudi, pred gledalca drugo za drugo postavlja težke etične dileme. Noben korak ni idealen, še manj pa enostaven, saj bo ne glede na hčerino izbiro nekdo prizadet. Sploh pa iz minute v minuto postaja vse bolj jasno, kako težko je osebi z demenco, pa tudi tistim, ki zanjo skrbijo. Koliko skrbi, potrpežljivosti, odrekanj, solza, empatije in navsezadnje sprijaznjenja s situacijo je potrebnih na eni strani – in koliko nebogljenosti, nemoči, zmedenosti in prestrašenosti je na drugi. Melanholični, v meglo zaviti London le še poudari osrednja vprašanja o bolezni, odnosih in človeški intimnosti, na katera ni preprostih, sploh pa ne enoznačnih odgovorov. Kraljica morja brez olepševanja pokaže, kaj se zgodi z osebo, ko zaradi bolezni izgublja sposobnost samostojnega delovanja. In kaj to pomeni za njene najbližje.
Anže Lebinger
Kronovizor
Režiserjema Jacku Auenu in Kevinu Walkerju je v Kronovizorju (Chronovisor) uspelo praktično iz nič ustvariti učinkovito filmsko izkušnjo, ki gledalca popolnoma posrka vase. Večina dogajanja v tem ameriškem intelektualnem trilerju poteka v knjižnicah, arhivih in akademskih prostorih, napetosti pa ne gradi z akcijo, temveč s postopnim razkrivanjem skrivnostne zgodbe skozi branje in raziskovanje.
Osrednja junakinja je Béatrice Courte, francoska akademičarka, ki se v New Yorku ukvarja s filozofijo in nevroznanostjo spomina. Med raziskovanjem naleti na nenavadno zgodbo o benediktinskem menihu Pellegrinu Ernettiju, ki naj bi sodeloval pri izdelavi naprave za opazovanje preteklosti. Ta naj bi s sintetiziranjem kolektivnega spomina omogočala vpogled v kateri koli dogodek iz preteklosti. Béatrice zgodba popolnoma prevzame in skupaj z njo tudi gledalci zlagoma lezemo v zajčjo luknjo uganke, imenovane kronovizor. Film je posnet na 16-milimetrski filmski trak, ki mu daje značilno zrnato, nekoliko starinsko patino, ki še posebno dobro učinkuje v temačnih knjižnicah in arhivih. Bolj kot ljudje imajo v filmu ključno vlogo različni nosilci informacij: knjige, fotografije, VHS-posnetki in drugi analogni mediji. Režiserja sta pri snovanju filma izhajala iz resnične zgodbe o menihu Ernettiju in jo spretno razvila v fikcijo, ki v gledalca zaseje sladostrasten občutek vznemirljivosti novih odkritij, ko skupaj z junakinjo študira dokumente, preučuje fotografije in išče povezave med podatki iz različnih virov.
Špela Barlič