Ljubica
Odlični hrvaški film Ljubica (Koke), celovečerni prvenec Igorja Jelinovića, skozi vsakdanje družinske situacije raziskuje mejo med skrbjo za bližnje in potrebo po nadzoru nad njihovimi življenji. Tonina, za prijatelje Koke, je odločna in podjetna ženska, ki se ji zdi, da je odgovorna za celotno razširjeno družino – da mora kot najbolj sposobna tudi drugim »zrihtati« to ali ono reč. Njena mlajša sestra Tajana živi precej bolj sproščeno in brez velikih ambicij.
Sestri se odlično razumeta, dokler Tonina brez Tajanine vednosti ne odkupi deleža družinske hiše na Hvaru. Prepir na površje naplavi stare zamere, gledalcu pa postaja vse bolj jasno, da je družinski konflikt v filmu zgolj katalizator za analizo zagonetnega lika Tonine, ki jo z neverjetno prepričljivostjo odigra Snježana Sinovčić Šiškov. Tonina je dobronamerna, a tudi vsiljiva. Topla in darežljiva, a tudi hladno preračunljiva. Duhovita in živahna, a zna biti tudi »opasna«. Kar hoče, si brez moralnih zadržkov vzame. Vsaka kritika z nje spolzi kot jajce s teflonske ponve. Težko jo je ne imeti rad in težko te ne bi spravljala ob pamet. Čeprav sama verjame, da za vse počne le najboljše, njena potreba po nadzoru ni le izraz moči, temveč tudi način, kako osmišlja lastno življenje. Biti nepogrešljiva je temelj njene identitete – in prav v tem dejstvu se skriva tragika njenega lika. Jelinović svoje junakinje ne obsoja, temveč jo z veliko humorja, posluhom za človeška protislovja in ob pomoči odlične igralske zasedbe predstavi v vsej njeni kompleksnosti.
Špela Barlič
Udarni termin
Film Udarni termin (Primetime) v režiji Lancea Oppenheima se začne s prizorom, v katerem odrasli moški, veteran vojne v Iraku, s pivom v roki in kondomi v žepu pozvoni na domu 13-letnega dekleta. Vsaj tako misli – v resnici pa ga za vrati v zasedi čakajo televizijska ekipa in igralka, ki se izdaja za mladoletno osebo. Potem ko vstopi, začne z domnevnim dekletom klepetati in jo med drugim vpraša, ali je prepričana, da staršev ni doma. A še preden bi se lahko zgodilo kaj več, iz zgornjega nadstropja prikoraka TV-voditelj Chris Hansen, ki ga igra Robert Pattinson. Moškemu začne recitirati nekatera njegova spletna sporočila, nakar se zasačeni skrušeno sesede na stol in začne moledovati za milost.
To je le eden izmed številnih prizorov v Udarnem terminu, ki so ga posneli na podlagi šova To Catch a Predator, ameriške resničnostne oddaje, ki jo je za NBC vodil Hansen. Predvajali so jo med letoma 2004 in 2007, v njej pa so producenti v internetnih klepetalnicah navezovali stike z moškimi, ki so se dogovarjali za srečanje z domnevnimi mladoletnicami, jih zvabili v past in nato razkrinkali pred kamero. Resna družbena problematika kot spektakel? Da. Javno ponižanje pred morebitnim sodnim postopkom? Da. Vprašljivo pridobljeni dokazi? Da. So ti pomisleki ovirali ameriško TV-postajo, da bi oddajo uvrstila celo v osrednji večerni termin? Nikakor ne.
In prav v tem se skriva osrednja pomanjkljivost filma, ki ima sicer vse – od odličnega osrednjega igralskega performansa do hipnotične hiperrealistične estetike. Filma, ki tudi dobro razgrne zakulisje televizijske produkcije: boj za gledanost, Hansnove osebne ambicije in manipuliranje s televizijskimi podobami. Precej manj učinkovito pa se film posveča etičnim dilemam, ki jih odpira format oddaje. Skozi scenarij jih preprosto ne razvije dovolj, temeljna vprašanja so zato bolj nakazana kot zares premišljena, zato gledalcu kaj več kot osnovni razmislek o mejah novinarstva, javnega sramotenja in spreminjanja družbenih problemov v televizijski spektakel niti ne ostane.
Anže Lebinger