Martin Turk, filmski režiser in scenarist: Ko stolpnice pritiskajo na glavnega junaka

V zadnjem letu in pol je pripravil kar dva nova igrana celovečerna filma: Ne pozabi dihati in Dober dan za delo. Prvega, mladinsko zgodbo, postavljeno v Belo krajino, bodo oktobra premierno prikazali v Rimu. Drugega, zgodbo o moškem, ki je zaradi svoje poštenosti v družbi neprilagojen, pa smo po dolgi in zapleteni produkcijski zgodbi, ki je trajala več let, pri nas septembra videli v Portorožu kot slovensko manjšinsko koprodukcijo. Projekt, ki sta ga Martin Turk in producentka Ida Weiss v več fazah razvoja prijavljala na Slovenski filmski center, namreč ni dobil sredstev za realizacijo – po šestih letih pa se je priložnost vendarle ponudila na sarajevskem filmskem festivalu, na razpisu za mikroproračunski film iz regije. Film, ki so ga tako posneli v Sarajevu in sta ga podprla sarajevski filmski festival in turška javna televizija, je po premieri na festivalu nato obkrožil svet: prikazali so ga na številnih evropskih festivalih, v Carigradu, Aleksandriji in na največjem filmskem festivalu v Aziji, južnokorejskem Busanu.

Odraščal sem z grozljivkami Stephena Kinga in heavy metalom. Filme sem začel gledati šele, ko nas je k temu spodbudila profesorica na liceju v Trstu, češ da je film tudi umetnost. Takrat so prikazovali serijo jugoslovanskih filmov, kot sta Podzemlje in Pred dežjem, in ugotovil sem, da ne obstajajo samo ameriški in komercialni filmi. Nato sem kupil knjigo z lestvico najboljših filmov in obiskoval tržaško filmsko društvo, kjer sem te filme gledal. Po enem letu študija zgodovine filma, v katerem smo obdelali celega Buñuela, se mi je zazdelo, da mi teorija ni dovolj. Šel sem na akademijo. Ogromno sem se naučil.

Zelo malo, videl sem zgolj Na svoji zemlji. Potem so imeli na festivalu Alpe Adria Cinema retrospektivo črnega vala, kjer sem prvič videl nekaj slovenskih filmov. Pred 20, 25 leti ni bilo dostopa do vsebin, kot ga imamo danes, še videokaseto je bilo včasih težko dobiti. Po drugi strani pa sem videl veliko azijskih in evropskih art filmov. V Trstu smo imeli takrat dve, tri kinodvorane, ki so kazale samo filme s celega sveta: prevzela sta me Takeši Kitano in Abas Kiarostami. Te dvorane za 30 ali 40 ljudi so bile vedno prazne in sem jih imel zase. Enkrat smo film Šarunasa Bartasa gledali jaz, prijatelj, ki sem ga prepričal, naj gre z mano, in neki starejši gospod, ki je zadaj zgolj smrčal – Šarunas Bartas je pač zelo počasen.

Andrej Bajuk je v tistem času omogočil zamejcem in izseljencem, da so lahko prišli študirat v matično državo. Dobil sem štipendijo in prostor v študentskem domu; poleg tega Ljubljana ni bila tako veliko mesto in bila je blizu. Tukaj sta študirala tudi Jurij Gruden in Danijel Malalan ter še nekaj zamejcev. Potem pa sem ostal tukaj.

Odraščal sem v Italiji – ob drugi kulturi. Sicer sem hodil v slovensko šolo, klube, doma sem govoril slovensko, ampak še zdaleč ne pravilno – po domače, naša slovenščina je mešanica. Drugače pa sem bil zelo povezan z italijansko kulturo, ko sem prišel na akademijo, sem imel s slovenščino velike težave, pri pisanju jih imam še vedno. Zdaj že razmišljam v slovenščini, takrat pa nisem. Da sem Slovenec, sem začutil šele, ko sem začel živeti v Sloveniji. Prej sem imel krizo identitete. Ko si v zamejstvu, namreč nisi niti Italijan niti Slovenec, ampak nekje vmes. Ne veš, kam spadaš.

Iskali smo predel ob Kolpi ob Metliki, kjer je pokrajina res nekaj posebnega. Z Ido se doma poskušava pogovoru o delu izogibati, pa je vseeno zelo naravno. Vedno imam občutek, da ne gre za moje filme, ampak za najine. Ida je od vsega začetka zraven kot kreativna producentka, prebira in komentira. Odlična je v vlogi script editorja. Gre za skupni ustvarjalni proces, pravzaprav bi lahko bila podpisana kot sodelujoča pri scenarijih.

Ko imaš otroke, začneš razmišljati o sebi, o družini, odnosu do otrok in svojih staršev… Prej so me zanimale druge teme, zdaj te, predvsem odnosi med otroki in starši. Ne zanimajo me »aktualne« teme, na primer socialne tematike, četudi festivali in distributerji to pričakujejo. Ko smo Ne pozabi dihati predstavljali v Italiji, so me, še preden smo ga posneli, vsi spraševali: »Imate vojno?« - »Ne.« - »Imate drogo?« - »Ne.« - »Imate posilstvo?«. - »Ne.« - »Potem boste pa film bolj težko prodali.« Tudi filmske festivale takšni filmi veliko bolj zanimajo. Iščejo določeno politično držo. To pa ne gre na silo.

Zgodba je tako univerzalna, da bi se lahko zgodila kjer koli. Korejci so zelo pozorni gledalci, opazili so podrobnosti, ki jih niti jaz nisem. Tudi v Sarajevu so film dobro sprejeli. Vojni sem se hotel namenoma izogniti, ker je nisem doživel in ne poznam dobro okoliščin. Mislim, da je veliko ljudi cenilo, da nisem poskušal na silo, senzacionalistično vključiti kakšne »predzgodbe«. Mislim tudi, da jim je bil všeč pogled tujca na Sarajevo. Zanimale so me drugačne stvari, kot so jih vajeni, denimo stolpnice, za katere se mi je zdelo, da bdijo nad glavnim likom in nanj izvajajo pritisk.

Vsak sklad za financiranje filmov deluje v valovih, zdaj slabše, zdaj boljše. To smo videli na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji. Te spremembe so povezane s političnim stanjem, pa tudi z voljo, torej s tem, koliko se državi ta naložba zdi pomembna. V Sloveniji se je lani veliko govorilo o povečanju sredstev za film – jaz sem skeptičen. Eno so obljube, drugo pa prioritete, ko je treba reševati, na primer Adrio Airways.

Po drugi strani me v Portorožu vedno znova osupne, kakšne filme imamo, glede na to, kako malo denarja damo zanje. V Italiji naredijo na leto 120 filmov, od teh se jih mednarodno uveljavi kakšnih deset. Mi posnamemo pet ali šest igranih celovečernih filmov na leto, pa so od teh trije letos vendarle potovali na festivale v Karlove Vare, Locarno in Toronto. To je glede na našo produkcijo ogromno, mislim torej, da delamo zelo dobro. Imamo pa težavo s privabljanjem ljudi v kino – ne le na ogled slovenskega filma, temveč na splošno.