Pred dvorano ljubljanskega Cineplexxa se je ob premieri filma Mandalorec in Grogu že precej pred začetkom projekcije zbirala množica obiskovalcev. Nekateri so prišli v majicah in puloverjih z motivi Vojne zvezd, drugi z replikami svetlobnih mečev, tretji predvsem iz radovednosti, ker sta Mandalorec in mali Grogu v zadnjih letih prerasla okvirje serije in postala eden najbolj prepoznavnih dvojcev sodobne popkulture. Obiskovalci so se pred začetkom filma lahko fotografirali tudi z Mandalorijanom v polni opravi, kar je še posebej navdušilo mlajše obiskovalce. Pred vhodom v dvorano so nastajale dolge vrste za fotografiranje, medtem ko so se po avli vrstili pogovori o najljubših delih franšize, starih filmih in pričakovanjih pred novo zgodbo. Vzdušje je bilo mešanica fanovskega navdušenja, nostalgije in pričakovanja velikega kino spektakla.
Premiera je nastala v sodelovanju s festivalom Na meji nevidnega, festivalom fantastike, znanstvene fantastike in grozljivke, ki bo ta konec tedna potekal v Ljubljani. Povezava med festivalom in premiero se je zdela skoraj samoumevna: svet Vojne zvezd namreč že desetletja ostaja eden ključnih temeljev sodobne fantastične kulture, Mandalorec pa je z uspešno serijo pridobil tudi občinstvo, ki sicer ni nujno zraslo ob originalni trilogiji. Film Mandalorec in Grogu nadaljuje zgodbo osamljenega lovca na glave Dina Djarina in njegovega nenavadnega spremljevalca Groguja. Po dogodkih iz serije se dvojec znajde v novi pustolovščini, povezani z ostanki imperija, kriminalnim podzemljem in vedno bolj nestabilnim svetom po padcu cesarstva. V ospredju pa ostaja odnos med zaščitnikom in otrokom, ki je postal osrednje čustveno jedro celotne zgodbe.
Med nostalgijo in prvim srečanjem
Vendar pa premiera ni bila namenjena samo zvestim oboževalcem. Med gledalkami je bila tudi Irma, ki, kot je priznala po projekciji, doslej ni gledala še nobenega dela Vojne zvezd. Kljub temu jo je film hitro potegnil vase. »Bilo je prav fino in napeto,« je povedala po ogledu in dodala, da je Grogu »res luštkan«. Prav njen odziv morda najbolje pokaže, zakaj je ta del franšize postal tako dostopen tudi širšemu občinstvu: spektakel sicer ostaja del velike mitologije Star Wars, a v središču je dovolj preprosta in človeška zgodba, da lahko vanjo vstopijo tudi popolni začetniki.
Na drugi strani so bili v dvorani tudi tisti, ki se v ta svet vračajo ob vsaki novi priložnosti. Med njimi Urška, ki pravi, da jo navduši »vsak del, ki ga proizvede franšiza Vojna zvezd.« Mandalorca je spremljala redno, zato je od filma pričakovala predvsem nadaljevanje zgodbe, ki jo že dobro pozna. »Film je bil vse, kar sem pričakovala,« je povedala po projekciji. Vseeno ji je žal, da se serija ne bo nadaljevala, saj je imel Mandalorec v serijski obliki poseben ritem, ki ga bo pogrešala.
Ko so se luči v dvorani ugasnile in se je zaslišala znamenita glasbena tema, je bilo čutiti tisto posebno premierno zbranost, ki jo veliki filmski naslovi še vedno znajo ustvariti. Ob prvih prizorih Groguja se je po dvorani zaslišalo nekaj tihih vzklikov navdušenja, ob akcijskih prizorih pa je film držal tempo, zaradi katerega je marsikdo zadržal sapo. Za poznavalce je bila projekcija vrnitev v znani svet, za novince pa dovolj jasna pustolovščina, da se v njej niso izgubili. Nesporno je, da Mandalorec in Grogu v kinu deluje predvsem kot dogodek za skupnost. Ne zgolj kot še en naslov iz velike franšize, temveč kot srečanje različnih generacij gledalcev: tistih, ki Vojno zvezd spremljajo že desetletja, in tistih, ki jih v ta svet prvič pripelje prav mali Grogu. Če je mogoče po premieri soditi po odzivih občinstva, ima ta dvojec še vedno dovolj čara, da galaksijo približa tudi tistim, ki vanjo prej nikoli niso zares vstopili. Več o filmu pa kmalu izpod peresa Dnevnikovega kritika Anžeta Lebingerja.
