Čilski režiser Pablo Larraín je, potem ko je z Natalie Portman posnel zgodbo o Jackie Kennedy in dogodkih po atentatu na Johna F. Kennedyja, posnel še film Spencer s Kristen Stewart o princesi Diani in božiču na kraljičinem posestvu Sandringham leta 1991 – torej leto pred razhodom s Charlesom in šest let pred tragično nesrečo v pariškem cestnem podvozu.
Izbira trenutka in odločitev, da »princeso ljudskih src« prikaže v izseku treh dni, usodno diktira filmsko vizijo. Časovna zamejenost pomeni, da je Dianino čustveno stanje skoncentrirano do meje pretiranega. Film je tako deloma konvencionalna drama, deloma psihološki triler, tako rekoč vse, kar je izrečeno, pa ima simboličen in dvojen pomen. Razkriva tako tisto nad površjem kot tisto pod njim. Žensko, ki trpi za bulimijo in depresijo, pa ji nihče zares ne prisluhne. Pa tudi žensko, razpeto med pričakovanji dvornega življenja in lastno identiteto. Žensko, ki je ujeta med bogato obloženo mizo in tradicijo ter osebo, ki bi v svojem starem črnem porscheju najraje oddrvela v najbližjo restavracijo s hitro prehrano. Larraín je pač nakopičil vse, kar že vemo o valižanski princesi, v resnici pa ni povedal nič novega, to pa zapakiral v vizualno razkošen film, ki kljub pomanjkljivostim deluje predvsem zaradi izbire glavne igralke. Kristen Stewart pokojni princesi namreč ni le vizualno podobna, temveč je ob vseh teh neskončnih nagibih glave in plašnih, otožnih, trpečih pogledih mestoma že težko ločiti, kje se končajo kretnje princese in kje igralka igra samo sebe.
Pot v svobodo
Zdi se, da znajo o tem, kako je živeti v avtoritarnem režimu, najbolje govoriti prav iranski režiserji. Samo pomislite na film Zlo ne obstaja režiserja Mohameda Rasulofa; takšen pa je tudi Pohodi plin!, prvenec režiserja Panaha Panahija. To je film ceste, ki v ozadju družinskega potovanja po puščavskih avtocestah in dolinah severozahodnega Irana vedno znova nevidno trči ob rigidnost tamkajšnje oblasti. Pronicljiv portret delčka današnje iranske družbe, ki bolečino cene svobode zaduši v humorju in izbranem iranskem popu iz sedemdesetih.
Menstruacija, juhu!
Zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma Prasica, slabšalni izraz za žensko v režiji Tijane Zinajić je nekakšen frenetičen presek življenja urbane subkulturne populacije, ki se po šolanju ni ujela v službe – teh zanje ni več ali pa so neplačane – in jim je čakanje na prihodnost zabremzalo ambicije. Depresije jih rešujejo le prijateljstva, »kreativne« delavnice za begavce, od katerih na koncu profitira le galerist, in seveda žuri in droge.
A 27-letna Eva (Liza Marijina) ima še en problem: nima več menstruacije in to jo frustrira, ne, ker bi hotela imeti otroke (vsaj ne še), ampak ker ima občutek, da sta njena ženskost (ki je na hudi preizkušnji s finančno preskrbljenim, kmalu poročenim slikarjem, ki jo vleče za nos) in njen slikarski talent zatrokirala, preden sta sploh »zalaufala«. Da je med čakanjem na priložnost življenje že šlo mimo in je v meni, stara. A potem se nekaj vendarle premakne, naslika sliko, nekakšno srečnejšo inačico slavne slike Fride Kahlo po splavu, uspe ji znogirat »umetnika« (Jure Henigman) in nenadoma se »zagledata« s cimrom (Tosja Flaker Berce). Ja, nekakšen hepiend. Kar je prav, saj je film s svojim odpiljenim humorjem in izvrstno uporabo muzike odličen inat brezupu.
Časopisi leta 1821
Bi radi videli, kako so časopisi pred dvesto leti, leta 1821, odprli probleme današnjih? Potem morate videti predelavo Balzacovega romana Izgubljene iluzijeXavierja Giannolija. Gre za zgodovinski film o mladem podeželskem pesniku Julienu (Benjamin Voisin), ki z bogato ljubico pobegne v Pariz, kjer se seveda spridi, za film z vsem kostumografskim in scenografskim bliščem, tudi z običajno mero patetike.
Toda hkrati je to tudi hudičevo aktualen film: da bi se uveljavil kot pesnik, Julien proda dušo novinarstvu. In to v liberalnem kulturnem časopisu, ki je izumil oglaševanje, z rotacijskim tiskom povečal naklado, predvsem pa je moč, da nekoga povzdigne ali sesuje s plačanimi kritikami, povzdignil v sistem; smo v času najhujšega cinizma burbonske restavracije monarhije. Vse gre v prid poslu: boji med pisateljskimi ter med gledališkimi krogi ter med družbenimi sloji. Na drugi strani, kamor skrivaj prestopi Julien, je seveda tisk pod vplivom monarhije, enako »časten«. In na koncu ga izpljuneta oba.
