Železni križec 1977
Nobenega dvoma ni, da gre za najpomembnejši film, ki so ga snemali pri nas. Za snemanje v takrat že malce utrujenem piranskem studiu, v ateljejih v Fornačah, se je leta 1976 odločil eden najboljših ameriških režiserjev vseh časov Sam Peckinpah. Šlo je za vojni film v angleško-nemški produkciji, pomagal je zagrebški Jadran film. V zgodbi o nemških častnikih med drugo svetovno vojno je blestel James Coburn, film, katerega originalen naslov je Cross of Iron, pa so začeli predvajati leta 1977. V njem so nastopili še James Mason, Maximilian Schell, David Warner in kar nekaj jugoslovanskih epizodistov: Slavko Štimac, Ivica Pajer, Igor Galo, Barbara Levstik, Olga Kacjan, svetovni splet beleži tudi nastop Demetra Bitenca v vlogi kapetana Puchnerja. Poleg ateljejev so za film uporabili tudi brkinsko pokrajino v kraju Obrov, poleg tega so snemali še v Savudriji, v Zagrebu in v studiih Pinewood v Londonu. Hotel Palace je bil vojaška bolnišnica, jugoslovanska armada pa je Peckinpahu posodila tudi nekaj originalnega orožja iz druge svetovne vojne. Za film so porabili 6 milijonov dolarjev, kar je danes kakšnih 25 milijonov.
Nezgode lepe Irene 1953
Irene in Nöten, včasih pa tudi Irena v zadregi, je avstrijsko-slovenska ljubezenska komedija. Gre za prvi tuji film, ki so ga posneli v piranskem studiu na Fornačah. Režiral ga je avstrijski režiser Emmerich Walter Emo, v njem pa je kot producent sodeloval Triglav film. Ob glavnih avstrijskih igralcih je v stranskih vlogah nastopilo kar nekaj slovenskih: Maša Slavec, Alenka Svetel, Maks Furijan, Drago Zupan… Glasbo za film, ki je bil na koncu celo manjša uspešnica, je prispeval slovenski skladatelj Bojan Adamič.
Razdvojeni srci 1954
V okolici Škofje Loke, v londonskih studiih in v Avstriji so posneli angleški film z originalnim naslovom Divided Heart. Podlaga za film, ki ga je posnel Charles Crichton, je resnična slovenska zgodba o triletnem dečku (Ivanu Pirečniku), ki mu naciji ubijejo očeta, mater pa odpeljejo v koncentracijsko taborišče. Fanta so posvojili nemški starši. Drama med vpletenimi se začne odvijati, ko mati (Pavla Pirečnik) pri Ivanovih desetih letih izve, da je fant še živ, in ga poskuša vrniti v domovino. Film je bil nominiran za šest nagrad britanske filmske akademije in osvojil tri.
Stara zaveza 1962
Tisti, ki poznajo slovensko produkcijo filmov v šestdesetih letih 20. stoletja, pravijo, da je bilo zgodovinske spektakle mogoče snemati predvsem zaradi izjemnih sposobnosti scenografa Nika Matula, ki so ga tuji producenti in režiserji še posebej cenili, ker je bil ne samo cenejši, ampak tudi boljši od podobnih likov v tujini. Italijanski režiser Gianfranco Parolini je v enem letu tako v Sloveniji posnel dva zgodovinska spektakla. V Stari zavezi igra glavno vlogo Brad Harris, ki vodi makabejsko vstajo. V filmu so bojda uporabili rekordnih 10.000 statistov.
Old Surehand 1965
Zahodnonemški vestern, posnet po zgodbi Karla Maya, je podobno kot drugi filmi o zgodah in nezgodah indijanskega Winnetouja in njegovih prijateljev v večjem delu posnet v Jugoslaviji. V tem primeru gre za Županovo ali Taborsko jamo, kakih 8 kilometrov od Grosuplja. V jami ima svoje zatočišče zlobni general Jack O'Neil (Larry Pennell), ki ga morata onemogočiti Stewart Granger v vlogi Olda Surehanda in Pierre Brice kot Winnetou. Film je režiral Alfred Vohrer, v njem pa je kopica jugoslovanskih zvezdnikov: Milan Srdoč, Bata Živojinović, Voja Mirić in celo Martin Sagner (Dudek).
Božji oklep 1986
Jackie Chan je režiral film – in v njem tudi igral – ki so ga v velikem delu posneli na Hrvaškem in v Sloveniji. Nekaj v Brežicah, nekaj v Predjamskem gradu. Jackie Chan, ki v filmu po Evropi išče skrivnostni zaklad, je bil takrat še mladostni zvezdnik in se je na snemanju filma tudi težje poškodoval, po nekaterih podatkih v Predjamskem gradu, po drugih v Samoboru. Od igralcev s tega prostora je med nastopajočimi najti Borisa Gregoriča in Božidarja Smiljaniča. Preostali so bolj ljudje s terena, pa tudi mojstrica za filmsko masko Martina Šubic Dodočić, po naše Tina Šubic.
Nikogaršnja zemlja 2001
Bosna in Hercegovina, Slovenija, Italija, Francija, Belgija in Velika Britanija so države, podpisane pod črno komedijo o vojni v Bosni, ki je leta 2001 dobila oskarja za najboljši tujejezični film. Slovenci smo posodili kopico igralcev, del producentske ekipe in prelepo naravo – snemanje se je recimo začelo v vasi Bač pri Knežaku v okolici Pivke. Režiser Danis Tanović in glavna igralca Branko Djurić ter Rene Bitorajac so pripovedovali zgodbo o bošnjaškem in srbskem vojaku, ki se znajdeta na nikogaršnji zemlji in morata nekako preživeti drug z drugim.
Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan 2008
Drugo nadaljevanje kultnega filma so v nasprotju s prvim delom, ki je bil pretežno posnet na Novi Zelandiji, v večini posneli v Evropi. Tudi pri nas v Bovcu, ob Soči, kjer jih je prepričala čudovita narava, pa tudi gradbeno podjetje Primorje, ki jim je postavilo most iz smrekovega lesa. V orjaški ekipi ni mogoče opaziti nobenega slovenskega igralca, le nekaj ljudi za nujno organizacijo na terenu. Film je kot režiser in scenarist podpisal Andrew Adamson. Vložili so 225 milijonov in zaslužili 420 milijonov dolarjev bruto.
Naayak 2013
Gandrothu Veera Venkata Vinayak je leta 2012 na različnih lokacijah v Dubaju, na Islandiji in v Sloveniji posnel film o junaku Siddhartu Naayaku, ki ga je, mimogrede, zaigral Ram Charan, ob tem pa hkrati igral vlogo računalniškega inženirja Cherryja. Med pretepanjem, plesom in petjem dobro premaga zlo. V Sloveniji so bollywoodski ustvarjalci pravzaprav posneli le šestminutno glasbeno-plesno točko (Ljubljana, Piran, Postojnska jama, Bled). Mimogrede, ne gre za kakšen nizkocenovni film: vložili so 24 milijonov evrov in zaslužili osem milijonov več.
Koga napasti zdaj 2015
Where to Invade Next je predzadnji film ameriškega dokumentarističnega režiserja Michaela Moora. Koncipiran je kot nekakšen potovalni projekt, v katerem Moore s svojo majhno ekipo obišče nekaj držav in v vsaki od njih najde nekaj boljšega kot v rodni ZDA. Pri nas se je srečal s takratnim rektorjem ljubljanske univerze in s predsednikom Borutom Pahorjem. Ugotovil je, da je naš šolski sistem brezplačen in seveda veliko naprednejši od ameriškega. Podobno je režiser naredil v mnogih evropskih državah, v Italiji, v Franciji, na Finskem, na Portugalskem, na Norveškem…
