Minotaver

Ruski filmar Andrej Zvjagincev (Leviatan, Brez ljubezni) je tudi med obiskovalci ljubljanskega filmskega festivala že postal sinonim za filme, ki jih je treba videti. Letos naj bi bila to drama Minotaver, v kateri skozi zgodbo lastnika velikega prevozniškega podjetja Gleba motrimo realnost današnje Rusije. Na prvi pogled naš osrednji junak – ali pač antijunak – skupaj s svojo družino živi zelo udobno življenje, a bolj ko gledamo film, bolj opažamo, da pod površjem vse vendarle ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Gleb (Dmitrij Mazurov) namreč vse bolj sumi, da mu je žena Galina (Iris Lebedeva) nezvesta, župan pa ga skupaj z drugimi direktorji za nameček obvesti, da Moskva potrebuje več mož za vojno v Ukrajini. Po navodilu oblasti mora zato pripraviti seznam štirinajstih zaposlenih za mobilizacijo na fronto. Za marsikom bodo ostali le plakati z njihovimi podobami, spomenik političnemu cinizmu.

Pošast s človeškim telesom in bikovo glavo, zaprta v labirintu na Kreti, kamor so morali Atenci pošiljati mlade žrtve, je skratka v tem filmu Zvjaginceva prispodoba Putinove Rusije, ki žre svoje ljudi. Minotaver pa ni zgolj simbol pošiljanja ljudi v vojno, pač pa tudi širšega sistema, ki za ohranjanje lastne moči potrebuje žrtve, ter hkrati portret enega izmed posameznikov, ki takšen sistem omogočajo. Gleb namreč ni nekakšen nedolžen kolešček oblastnega mehanizma, ampak nekdo, ki izvršuje ukaze tako, da obenem ščiti svoje interese in svoj slog življenja. Kontrast je očiten: medtem ko »navadni« ljudje nekje v drugem ali tretjem planu filma odhajajo na fronto, se družina protagonista ukvarja s težavami, ki – če gledamo res pozorno – pod črto izhajajo iz zdolgočasenosti nad (pre)lagodnim življenjem. In če že gledamo pozorno, lahko opazimo tudi, da je novi film Zvjaginceva po nepotrebnem razvlečen, pripovedni niti pa se ne zložita najbolje.

Anže Lebinger

London

London, avstrijski film, 2026

Režiser Sebastian Brameshuber se v filmu London večinoma omejuje na tri tipe kadrov – na protagonista Bobbyja, njegove sopotnike in pa na pogled skozi vetrobransko steklo. Foto: Liffe

Glavna premisa filma London, avstrijskega križanca med igranim in dokumentarnim filmom, je sila preprosta. Starejši gospod po imenu Bobby se redno vozi na relaciji Dunaj–Salzburg. Da si krajša čas in prihrani kakšen evro, si prek aplikacije za souporabo prevozov poišče sopotnike. Tako se v njegovem avtu zvrstijo najrazličnejši ljudje, s katerimi razpravlja o vsem mogočem. V mali, nežno zibajoči se komori, ki melanholično drsi skozi pokrajino, se med neznanci vedno znova vzpostavi prostor presenetljive intime, ki spodbuja k poglobljenemu pogovoru. Avto postane nekakšna potujoča spovednica, kjer potniki delijo svoje osebne zgodbe, skozi katere se postopoma razkrivajo tudi širše družbene teme, ki danes zaposlujejo evropskega človeka: migracije, osamljenost, družbene razlike, bližina vojnih spopadov.

Režiser Sebastian Brameshuber naplavin družbenega, ki jih nosijo osebne zgodbe, ne problematizira, ampak jih zgolj prestreza in iz njih sestavlja mozaik sodobne Evrope. Podobno zadržana je tudi filmska forma, saj se Brameshuber med pogovori večinoma omejuje na tri tipe kadrov – Bobbyja, sopotnika in pogled skozi vetrobransko steklo. Ponavljajoča se vizualna struktura v kombinaciji z enakomernim ritmom potovanja, monotonim drsenjem pokrajine in neprekinjenim tokom pogovorov prepričljivo poustvari občutek dolge vožnje po avtocesti. Na trenutke celo preveč, saj obstaja resna nevarnost, da tudi gledalčeva pozornost, zazibana v stanje med zbranostjo in zasanjanostjo, dokončno zdrsne v dremež.

Špela Barlič

Priporočamo