Pred začetkom filmskega festivala v Portorožu je že znan prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, to je scenograf in producent Janez Kovič. Strokovno komisijo, ki je izbrala nagrajenca, so sestavljali Jerca Jerič, Urška Kos, Rado Likon, Matjaž Žbontar in Janez Burger.
Štiridesetletni pečat
Nagrajenec Janez (Jani) Kovič je v več kot štirih desetletjih ustvarjanja pomembno zaznamoval slovensko kinematografijo, svojo pot pa je začel v začetku osemdesetih let kot scenograf, ko je bil slovenski film še del jugoslovanske kinematografije. Doslej je sodeloval pri več kot sedemdesetih filmskih in televizijskih projektih.
Celovečerec Razseljena oseba režiserja Marjana Cigliča iz leta 1982 je bil prvi večji projekt, kjer je bil zraven in takoj opozoril nase; izkazal se je z izrazitim čutom za prostor. Za Pustoto je leta 1982 prejel zlato areno na Filmskem festivalu v Pulju, enako priznanje pa je leta 1990 prejel za scenografijo filma Do konca in naprej.
Trikrat je prejel tudi nagrado Metoda Badjure za scenografijo, in sicer za filme Nobeno sonce (1984), Hudodelci (1987) in Ječarji (1991). Pri Hudodelcih denimo je zanimivo, da je Kovič dobil priznanje Metoda Badjure na Tednu domačega filma, ki je takrat potekal v Celju; film je sicer režiral Franci Slak, v njem pa so med drugim igrali Mario Šelih, Anja Rupel, Bata Živojinović, Rade Šerbedžija in Mustafa Nadarević.
Mednarodne koprodukcije
Kovič je tudi pomemben producent. Leta 1985 je soustvaril Studio 37. To je bila ena prvih platform v Jugoslaviji, kjer se je našel prostor za neodvisno filmsko produkcijo. To področje je deset let pozneje obogatil s še eno produkcijsko hišo, Studiom Arkadena, ki je dosegal odmevne uspehe tudi v mednarodnem filmskem prostoru.
(A)torzija je kratki film Stefana Arsenijevića iz leta 2003, ki je nastal prav pod okriljem Arkadene in je na Berlinalu osvojil zlatega medveda za kratki film, nominirali so ga celo za oskarja za najboljši igrani kratki film. Na Berlinalu so pred tem nagradili še en slovenski kratki film, Hop, Skip & Jump iz leta 2000 režiserja Srdjana Vuletića, kjer je imel ravno tako prste zraven Kovič; filmček je prejel vrsto še drugih mednarodnih priznanj.
Studio Arkadena je z istim režiserjem sodeloval tudi pri filmih Poletje v zlati dolini, ki je na 33. mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu (IFFR) leta 2004 prejel enega izmed treh tigrov in je prepričal tudi žirijo mladih (MovieZone), ter pri bosansko-nemško-angleško-srbsko-slovenski koprodukciji Težko je biti fin, ki je na Sarajevskem filmskem festivalu leta 2007 prejel srce Sarajeva za najboljšega igralca, to je bil Saša Petrović, na Hamburškem filmskem festivalu leta 2008 pa je film prejel tudi nagrado za scenarij.
V bazi canskega festivala
Zanimiv, a manj poznan del Kovičevega opusa je trilogija treh arhitekturnih filmov o Jožetu Plečniku (ne klasičnih biografskih dokumentarcev o Plečniku), ki je nastala med letoma 1991 in 1993. Trilogija je bila nagrajena na mednarodnem filmskem festivalu v Barceloni. Med njegovimi poznejšimi producentskimi projekti sta recimo tudi filma Ohcet (2006) in Anina provizija (2017), pri katerem je bil koproducent. Sicer pa je Kovičevo ime mogoče najti celo v uradni bazi filmskega festivala v Cannesu. Tam sta navedena filma Umetni raj iz leta 1990 režiserja Karpa Godine, kjer je bil scenograf, ter Balkanska ruleta iz leta 1998, kjer je podpisan kot producent.
Letošnja komisija za nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo je pri Koviču izpostavila kot poseben dosežek prav preplet dveh področij – scenografije in produkcije. Zapisali so, da je Kovič »producent, ki razume filmski prostor do njegove najmanjše vizualne podrobnosti, in scenograf, ki ve, kaj pomeni projekt spraviti na noge v celoti«. Pravijo torej, da ga prav ta ustvarjalna sinteza uvršča »med redke osebnosti slovenskega in širšega regionalnega filmskega prostora, ki so film tako celovito zaznamovale z ustvarjalne in produkcijske strani.« Nagrada je tako upravičena krona na njegovo izjemno kariero.